Danes se gremo osnove bontona v službenem kolektivu.

Med mojo porodniško odsotnostjo so se očitno spremenila nenapisana pravila za uporabo službene čajne kuhinje. Vedno sta sicer bila rezervirana dva termina za kavico in v navadi je bilo, da so vsi, ki so jo pili, tudi prispevali v skupno blagajno. Ker že tako redko pijem turško kavo, nisem navdušena nad najcenejšo in še v nosečnosti mi je ogabno smrdela, se pač temu ritualu nisem pridruževala. Sem pa vseeno zašla v kuhinjo, spila čaj ali kozarec vode in vse je nekako potekalo v skupinskem duhu. Pustimo ob strani trače, ki so marsikatero tako druženje naredili prav naporno.

Tudi marsikateri rojstni dan in novo rojstvo se je praznovalo skupaj. Praviloma se je vsem sodelavcem (ca. 40) poslal mail. Takrat nas je bila polna kuhinja in hodnik. Vedno se je prispevalo za darilce in vse skupaj je bilo kljub gužvi kar prijetno druženje. Pa tudi manjša srečanja so bila, a redko neprijetna za naključnega padalca, ki je nepovabljen zašel v kuhinjo od nepravem času. Tudi za svoj 30. rojstni dan, ki je slučajno sovpadal z odhodom na porodniško, sem na svojo željo in nekakšen občutek obveze pogostila vse ta dan prisotne.

Odkar sem se vrnila s porodniške, pa opažam bistveno drugačno vzdušje. Skupine »kofetarjev« so se razdelile. Naključni »padalci« se obvezno počutimo neprijetno in nezaželjeno. Vse prej kot izjema so praznovanja, za katera priprave je na hodniku nemogoče spregledati. Če si drznež po kakšno malenkost v kuhinjo1, pa se počutiš kot slon v trgovini s porcelanom! Vsi pulti so založeni z dobrotami, prisotni pa te bebavo gledajo ali kar ignorirajo. Da presekaš trenutek, prijazno vprašaš, ali ima morda kdo praznuje. Praviloma se slavljenec hladno javi, včasih pa le odgovori, da se je praznoval (anonimni) rojstni dan. Da bi kdo ponudil piškot? Saj smo v krizi!

Mene bi bilo najmanj sram, da okupiram kuhinjo, ki naj bi bila na voljo vsem, v najbolj frekventnem terminu in naključnim mimoidočim niti ne ponudim kosa salame ali kolačka! Pa da ne bo pomote… po koncu takega praznovanja praviloma nosijo iz kuhinje polne pladnje ostankov, ali pa tu ostanejo na pultu do naslednjega dne, ko so dobri samo še za v smeti. Mene so učili, da se spodobi ponuditi vsem ali pa stvari organizirati bolj diskretno. Nenazadnje… če imam na mizi poln krožnik kolačev, ki sem jih prinesla zase in najbližje sodelavke in nekdo pride nenapovedano v pisarno, se tudi spodobi ponuditi.

Kdo je torej tu nor oz. nevzgojen?

  1. včasih se je težko izogniti, saj lahko vse skupaj traja tudi 3 ure in to v času malice []
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Koledar

    Junij 2014
    P T S Č P S N
    « Jan   Jul »
     1
    2345678
    9101112131415
    16171819202122
    23242526272829
    30  
  • Kategorije

  • Arhiv