Tole se spravljam napisati že kar nekaj časa, pa nekako nikoli nisem bila čisto v »mood-u«. Danes pa sem pomislila… jutri je »the big check-up day« in kdaj bolje, da poskušam povzeti počutja in občujta zadnjih mesecev, ki so se ravno dobro prelili v drugo polovico nosečnosti.

Morda najbolje začeti pri načrtovanju? Že kot najstnica sem si zastavila, da bom najkasneje pri 26-ih imela prvega otroka. Bolj kot se je ta čas bližal, bolj se mi je zdelo, da sem pa res malo premlada za naraščaj in se sploh tako zelo ne mudi. Po faksu sem začela delati… seveda so bile pogodbe za določen čas in s tem (med drugimi) zelo priročen razlog, da še malo počakamo. Po situaciji preteklo poletje, pa mi je prekipelo… oz. bolje rečeno kliknilo… za delodajalca smo zaposleni potrošna roba. Sploh tuje firme, s katerimi sem imela večino izkušenj, praktično temeljijo na sistemu »izkoristi in odvrzi«. Takrat sem se odločila, da družine in velikih odločitev o zasebnem življenju nikoli ne bom podrejala službi! Vseeno se je dobro izteklo in kmalu sem bila spet zaposlena, a na odločitev nisem pozabila.

Ko sem se malo ustalila, sva začela resno razmišljati… koliko parov ima težave… koliko žensk težko zanosi le zato, ker so predolgo odlašale… odločitev… za začetek tabletke na stran, pa počakajmo par mesecev, preden se zavestno in načrtno lotimo akcije…

Heh, pa naju je »akcija« očitno prehitela. Še preden sva se zavedla, je bila situacija taka, da se je zdel izlet v lekarno dobra ideja. Kaj sem takrat razmišljala? Mislim, da sem imela teste kar nekaj dni doma, preden sem si upala uporabiti prvega. Zjutraj sem se zbudila veliko pred budilko… še neodločena, ali bo danes res ta dan… a enkrat bo treba. S tresočo roko sem odprla škatlico in najprej trikrat prebrala navodilo, vključno z možnimi rezultati. Tistih 10 minut je bilo najdaljših v mojem življenju in iskreno povedano, še sama ne vem, na kakšen rezultat sem upala! Prvi je bil »inconclusive«. Sem bila vesela? Razočarana? Verjetno nekaj vmes in trajalo je še nekaj ur, da sem nehala čutiti napetost v želodcu.

Kaka dva dni kasneje sem dobila nekakšne krče in čutila rahlo napetost v prsih… sprijaznila sem se z dejstvom, da bodo kmalu »tisti« dnevi… ki pa kar niso in niso hoteli priti. Ko sem to mimogrede omenila prijatelju, nadobudnemu mlademu zdravniku, se je namuznil in vprašal, če sem že naredila test in naj poskusim še enkrat, preden delam paniko. V naslednjih dneh sem se odločila, da sem »ready« in ponovila test – tokrat z velikim upanjem, pa še vedno tresočo roko. Navodila se bila enaka kot prejšnjič, pa sem jih vseeno temeljito preštudirala. In tokrat ni bilo dvoma! Prva misel? Kje je fotoaparat, to moram ovekovečiti! Komu povedati? Kako povedati? Ali sploh že povedati?

Z veseljem bi opisala občutke, ki so mi takrat rojili po glavi, a bi bila vse skupaj ena velika zmeda… kot je bila takrat v meni. Vedela sem samo eno… čimprej moram v knjigarno po knjigico »Hura, očka bom«. Že pred leti, ko sem jo prvič videla sem se odločila, da bom pred novico možu podarila to knjigo. Pa vseeno sem morala nekomu povedati! Razganjalo me je in nervozen nasmešek čez cel obraz je bil za neinformiranega mimoidočega verjetno kar malo srhljiv. Mama? Ne, tudi njej ne morem povedati kar po telefonu, ker tudi za njo imam v planu knjigico »So, I’m gonna be a grandma«. Čast je tako doletela prijatelja »Dr«, ki sem mu bila nekako dolžna, da prvi izve vsaj eno pomembno novico v mojem življenju.

Po službi je bila prva destinacija knjigarna in še isti večer sem s cmokom v grlu »predala« knjigo1  kar v vrečki trgovine. Kako zabavno je opazovati, kdaj bo človeku »potegnilo«! Zaključek… mislim, da je bil malo nervozen, a vsekakor vesel.

Just to be sure, sem naslednji dan naredila še en test, potem pa poklicala ginekologinjo… Dober dan, imam eno neumno vprašanje. Test nosečnosti je pozitiven… Kaj pa zdaj? No, vsekakor nisem pričakovala odgovora v stilu: Ja, prvo vprašanje je, ali ga želite obdržati? Mislim, da sem se šele takrat zavedla, da zdaj bo šlo pa zares in v bistvu je šele zdaj pred mano ena najpomembnejših odločitev. Vseeno, moj odgovor je bil na dlani in termin pregleda rezerviran. Glede na relativno dolg časovni interval sem zaključila, da tudi zdravniki zelo zaupajo lekarniškim testom.

Naslednjih nekaj dni sem se muzala in v glavi ukvarjala z dilemo, komu, kako in predvsem kdaj povedati. V navdušenju te ima, da bi novico zaklicala z balkona, a vseeno je pametno počakati vsaj prvi »potrditveni« pregled, če že ne konec prvega trimesečja.

Ko je prva evforija minila, pa sem malo presenečena ugotovila, da se sploh ne počutim »noseča«. Na predavanju o zgodnji nosečnosti so naštevali vse mogoče zdravstvene težave, jaz pa sem se počutila popolnoma enako, kot en mesec nazaj. Tudi lažni PMS krči so ponehali. Kako se mi je kolcalo, ko so me prsi postopoma vedno bolj bolele, da nisem mogla več spati na trebuhu. Povrhu pa se je sredi decembra začela slabost… v želodcu in fizična.

Mogoče sem imela srečo, da nisem bruhala cel dan, a vseeno je bilo vse prej kot zabavno. Cel dan občutek slabosti in siljenje z vsaj minimalnimi količinami hrane, ker je bilo sicer še slabše. Popoldan sem se komaj privlekla domov, se najprej prisrčno pozdravila z wc školjko, nato pa omahnila na kavč in zaspala. Proti večeru sem se zbudila, zopet pozdravila wc školjko, se mukoma stuširala in šla naprej spat v posteljo. Slaba dva meseca popolne nekoristnosti in izgubljenega življenja. Na srečo se je nekje po uradnih treh mesecih saga končala. Lahko si mislite, kakšen občutek »blaženosti« in veselja nad nosečnostjo me je preveval ves ta čas2.

Še vedno sem bila (in sem) strašno utrujena, ampak ne do stopnje omedlevanja. Pravijo, da zdaj k utrujenosti verjetno kaj prispeva tudi menjava letnih časov. Dobro, saj sem bila začetku pomladi primerno vedno malček lenobna, ampak to je bilo bistveno drugače, kot se počutim letos.

Na splošno nekje do polovice nosečnosti bodoča mamica ne čuti kaj bistveno več od zdravstvenih težav, v glavnem povezanih s hormoni, in počasi (a vztrajno) rastočega trebuščka. Močnejših nihanj razpoloženja na srečo nisem doživela. Še bolj na srečo moža, ki že manjših »izpadov« ne dojame kot nenamernih… in to kljub obilici člankov na to temo, ki sem mu jih potisnila v roke. Kaj naj rečem… moški!

Nekje proti polovici, pa se zabava začne… počasi se začenja tam notri nekaj premikati. No, premikalo se je že ves čas, samo čutilo se ni. Bolj kot pričakuješ, več je verjetnosti, da se ti bo zdelo, da nekaj je. Poskušala sem biti previdna… vseeno ti je kmalu jasno, da se tisti mehurčki ne pretakaj po črevesju, ampak je to nekaj drugega. In takrat zares začutiš, da si noseča! Da v tebi nekaj raste, miga… živi :)

Naporni dnevi, povrhu s sestankom ali dvema, dolgočasnimi opravili ali še kaj hujšega so naenkrat popestreni s trenutki, ko te odnese stran… ko začutiš mehurčke, metuljčke, rahle brce, ali kakorkoli bi to lahko opisala. Kolikokrat sem se v zadnjih dveh tednih sredi debate o trenutno aktualnih komplikacijah namuznila, nasmehnila in odtavala daleč stran. Vseeno mi je postalo za težave v službi, zaradi katerih še nihče ni umrl in zelo verjetno se bodo izpele in končale v prašnem fasciklu v zadnji omari. Tisti trenutek ali dva, sva bila sama z levčkom3 in nič ni bilo bolj pomembno kot to, da živ in zdrav pride na svet.

Skoraj cela dva tedna je trajalo, da so se brce začele čutiti tudi izven trebuščka. Kolikokrat sem poklicala dragega, naj da roko na moj trebuh, da bo tudi on del dogajanja, pa je bilo vse preveč narahlo. Pred nekaj dnevi pa se je dete razživelo. Slučajno sem ležala imela roko na trebuhu… kar ustrašila sem se, ko sem začutila brco. Takoj je bil alarm za bodočega očka in tokrat ni bilo težav čutiti premikov.

Tako zdaj ne le vem, ampak tudi zagotovo čutim, da sva dva… ja, tudi pogovarjava se včasih, čeprav bolj enostransko :P In kot je šlo do zdaj vse srečno in celo hitreje, kot bi morda načrtovala… tako upam, da se bo iztekla še druga polovica… a o tem čez par mesecev…

  1. »Hura, očka bom«, je bila žal, menda že dolgo, razprodana, zato sem se morala sprijazniti z »Očkov kotiček« []
  2. tukaj naj bi se čutil pridih sarkazma []
  3. ali levinjico []
  • Share/Bookmark

Komentarji



2 komentarjev

  1. sandrica, dne 9.04.2010 13:06
    sandrica

    Joj, kako si pa to lepo opisala. Veš kaj sem si pa jaz mislila, ko sem zagledala pozitiven test (tudi naju je nosečnost prehitela)? ”Madonca, tole bo treba ven spravit,” in sem se zjokala. Moj mož je bil čisto iz sebe in je tekel h zgornjemu sosedu se spovedat. Ha, ha … Kaki hecni spomini.

    V glavnem, vse najlepše ti želim. Uživaj, počivaj, dobro vzhajaj. :D

  2. Chiara, dne 9.04.2010 13:23

    O, pohvalno, da si se “prebila” skozi cel “roman”. Me veseli, da ti je všeč :)
    Hehe, tole “ven spravit” sploh nočem še razmišljat, me kar stisne! Je pa najbrž večina prvih reakcij kar duhovitih, ko gledaš nazaj. Se mi zdi, da je vsaka kot kura brez glave vsaj nekaj minut, pa če pričakuje pozitivni rezultat ali ne :P

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !