Nisem razumela in morda še vedno ne razumem ljudi, ki koristijo dragocene dni dopusta, ker se jim en dan pač ne da v službo. Zelo redko se mi zdi smiselno tudi podaljševanje vikendov za dan ali dva in ne početi ničesar »pametnega«. Ravno tako mi ni jasno, zakaj bi nekdo dopust preživel doma?

Počitnice so bile zame vedno nekaj svetega. Nekaj, kar bi bilo greh ne izkoristiti. Nisem razumela učiteljic, ki so pred počitnicami dajale dodatne naloge z utemeljitvijo »saj boste imeli teden dni časa«. Tako sem pač odraščala. Med počitnicami praktično nikoli nisem bila doma. Če nismo nekje smučali, bili na potovanju, daljšem izletu ali morda na barčici, potem sem bila pri baki na morju. Dolgo časa se nisem zavedala, kakšno srečo imam, da mi ni treba »čepeti« v Ljubljani. Bilo je nekako samoumevno in nekje v najstniških letih mi je postalo popolnoma odveč. Ko smo enkrat dejansko ostali doma, je bilo to zame izredno doživetje… dokler nisem po par dneh ugotovila, da sploh ni tako zabavno, kot sem si predstavljala.

V zadnjih letih sem imela možnost sama izbirati, kje in kako bom preživela proste dni. V redu, precejšen del se je izgubil med pripravami na izpite. Ampak ostalo? Vedno sem nekam rinila, samo ven iz mesta. Vsaj na morje. Če je vmes padlo kakšno krajše potovanje, pa še toliko bolje! In kaj se počne na potovanju? Poležava zagotovo ne! V novem svetu je greh, če čas zapravljaš na ležalniku in ne pogledaš ničesar izven okvira hotelskega bazena. Res, da se domov pogosto vrneš fizično bolj utrujen, kot si odšel, ampak v glavi je opravljeno sezonsko čiščenje. Noč ali dve dobrega spanca odpravi tudi fizično utrujenost.

Ampak ljudje ne moremo biti konstantno naviti. Nekje je treba izpreči in preprosto dati vse štiri od sebe. Zato pa je pri meni morje! Ampak Španija, Grčija in podobno, se ne kvalificirajo kot »morje«. Tam je škoda časa in denarja za poležavanje. Pod »morje« razumem zasebno površino v relativni bližini morske vode, kjer se ne skeširaš 600 eurov samo zato, da si tam. Ok, posredno že, ker je vikend pač potrebno vzdrževati in zadeva ima smisel le, dokler je izkoristek večji, kot stroški.

Letos pa se mi načrti obračajo na glavo. Čutim nekakšen pritisk, ker moram dopust izkoristiti do poletja, sicer mi propade. Imela sem perfekten plan. Pa očitno ne bo šel skozi. V pravi vrsti zaradi obveznosti v službi, ki jih do uradnega začetka porodniške pač še vedno imam. V drugi vrsti pa zaradi potencialno potovanju neprimernega zdravstvenega stanja. In zdaj sem na terenu, ki ga nikoli nisem razumela. Dopust bom koristila v terminih, ko bo to ustrezalo obveznostim in drugim okoliščinam… ne glede na to, ali bom takrat dejansko lahko kam šla. Ali je to del »odraslega« življenja? In ob takem zaključku, ali ni vseeno, če si omislim podaljšan vikend ali kak dan med tednom, ker se mi ne da v službo? Ali se bom res vrtela po Ljubljani in poskušala zapolniti čas na 1001 način?

Upam sicer na najboljše… na idealen splet okoliščin. Mogoče bom nekoč celo razumela…

  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !