Ko te začnejo pogrešati1 stalni bralci, je res čas, da se prebudiš iz zimskega spanca… Moram priznati, občudujem ljudi, ki skoraj vsak dan, ne glede na razpoloženje, uspejo spraviti skupaj zanimivo objavo! Jaz moram biti ali dobre volje, ali pa res slabe in takrat je blog pogosto moj najboljši prijatelj, ker kot smo že večkrat ugotovili, papir, tipkovnica in ekran prenesejo skoraj vse. Že Volkec me je lani – ravno tak čas – okregal, da so moje objave preveč »razmetane«… ma kaj morem, tako pač je… pride obdobje, ko se usedem za računalnik in začnem pisati, nekje na polovici pa mi zmanjka rdeče niti in ker ne maram polovičnih stvari, objava roma v koš.

Ne vem, kaj se z letošnjo zimo, ampak nekako ni tista prava, s tem pa očitno tudi jaz. V zadnjih dveh tednih je moja produktivnost na minimumu, morda še malo nižje in nikakor se ne morem otresti te zaspanosti, otožnosti. Saj poznate občutek, ko so vsi okrog tebe tečni, ko ti vse leti iz rok, ko se ti zdi, da pridejo na dan posledice vseh napake zadnjih let, skratka ko gre preprosto vse narobe? Taka sta bila pri meni zadnja dva tedna… predvsem pa zadnji, ki se je zaključil s pogrebom ne tako daljne sorodnice. Res, da sem jo v zadnjih leti videla le enkrat in ker res ne maram pogrebov, bi zlahka našla izgovor in na pogreb niti ne bi šla… če ne bi bilo oseb, ki so obema nama zelo blizu in sem čutila, da moram biti tam vsaj zaradi podpore njim. Če sem iskrena do sebe, pa sem se tudi sama želela posloviti. Zelo nenavaden občutek je, ko si med žalujočimi2 kategoriziran kot bližnji sorodnik in se čuti potreba, da sožalje izrazijo tudi tebi… po dveh sem skoraj pobegnila iz vežice, ker tam preprosto nisem mogla obstati3! Po eni strani mi je to izrekanje sožalja še povečalo žalost, po drugi pa sem se čutila, da kradem pozornost tistim, ki bi jim v tistem trenutku morala biti namenjena. Ugotavljam, da so bolečina, občutek izgube in žalost nalezljivi4 … kot bi vse eksponentno raslo z vsako solzo, ki si ji priča… z vsakim iskrenim stiskom roke ali sočutnim pogledom. Neskončno sem bila hvaležna, da je šel z mano tudi mož in šele tokrat sem zares razumela, kaj v takih trenutkih pomeni podpora bližnjih. Res, da si na trenutke želiš biti sam s svojimi mislimi, a neprecenljivo je, da se lahko že naslednji trenutek zatečeš v varno zavetje.

Pogrebi so v bistvu zanimiva stvar. V dnevih prej se nabirajo občutki, ki na ta dan še posebej močno izbruhnejo. Tisti hip, ko krsta izgine pod zemljo, pa se odvali kamen s srca. Do zdaj me je to vedno presenečalo, a tokrat sem tudi jaz doživela podobno. Dejansko je celoten obred nekakšno očiščenje, zaključek.

In upam, da smo s tem dogodkom zaključili tudi ta neprijetni mesec… Jutri se začne »veseli« december in upam, da bo res vesel. Nenazadnje si po napornem letu vsi zaslužimo malo razvedrila!

  1. redki? []
  2. prvič []
  3. pa so me vseeno nekateri še našli []
  4. morda ni najbolj primeren izraz, ampak boljšega se ne spomnim []
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Koledar

    November 2009
    P T S Č P S N
    « Okt   Dec »
     1
    2345678
    9101112131415
    16171819202122
    23242526272829
    30  
  • Kategorije

  • Arhiv