Skoraj od selitve se spravljava dopolnit dnevno sobo z eno lepo, prostorno omaro, ki bo funkcionalna, lepo izgledala in po možnosti ne bo »zabasala« celega prostora. Po letu in pol sva prišla do zaključka, da bova nakup opravila v Ikei. Počasi, ampak sigurno sva dopolnjevala koncept… v tem procesu sva se v Avstrijo zapeljala kar nekajkrat – petič sem nehala šteti! Končno sva izbrala linijo, barve in preostalo je samo še sestaviti koščke tako, da bodo izpolnjenje vse najine želje.

 

Tudi nakup seveda ni šel v enem kosu… po eni strani, moram reči »na srečo«, ker bi se avto pod vso težo verjetno dobesedno sesedel! Tako sva tri tedne vozila domov škatle in jih počasi sestavljala. Kot zakleto, sem zbolela ravno v zadnji fazi in na srečo je bil tast takoj pripravljen pomagati možu… šele, ko sem ju opazovala1, mi je postalo jasno, da sama niti v sanjah ne bi zmogla montaže! Vrtanje, držanje v zraku in fino »naštimavanje«2 so zahtevali fizično moč, ki je pri vsej dobri volji in želji po novi omari ne bi spravila skupaj niti brez virusne sabotaže!

 

Še dva tedna in dva obiska Ikee kasneje3 je bila omara kompletna! In izgledala je točno tako, kot sem si jo zamislila. Večkrat sem se zalotila, kako sedim na kavču in negibno opazujem novo pridobitev… i like it! A lot :D Najboljši občutek pa je bil, ko so police »požirale« najine stvari in nekaj jih je še vedno praznih!

 

Slikice sem obljubila že tri tedne nazaj, ko bi napolnila baterijo fotoaparata… hja, prej moram najti polnilec, ki je po dopustu misteriozno izginil… verjetno se je potuhnil v stanski žep kovčka ali potovalke… No, za silo sem si pomagala s fotoaparatom na mobitelčku in upam, da se kaj vidi…

 

 

Največja zahvala na tem mestu pa gre… nikomur drugemu kot… tašči, ki je4 sponzorirala veliko večino belo-rdeče velikanke.

 

 

  1. prijetno zavita v dekico in s termometrom v ustih []
  2. beri, tolčenje in vlečenje zaradi pol centimetra zamika []
  3. površno zbiranje artiklov s polic je imelo za posledico fronte napačnih barv; ko sva že bila tam, pa sva kupila še par dodatkov []
  4. kot zapoznelo poročno darilo []
  • Share/Bookmark

Komentarji



5 komentarjev

  1. butec, dne 2.11.2009 16:38

    Po mojem mnenju,bo dovolj prostora,da bi se ljubimec,lahko skril v njej.V večjem delu pusti malo več prostora,da bo bolj udobno.Sam,bi se enkrat kmalu zadušil,ob skrivanju.

  2. Chiara, dne 3.11.2009 08:33

    @butec – erm… kako bi to povedala… skrivanje ljubimcev ni ravno primarna funkcija omare… v bistvu niti sekundarna ali terciarna ;)
    Če bi se res pojavila potreba po skrivališču, pa je v garderobnih več kot dovolj prostora… če ne bodo notri več kot trije :P hm… ali misliš, da bi morala kot WC ločeno označiti moško in žensko skrivališče? :twisted:

  3. butec, dne 3.11.2009 08:47

    Ne,ne !Samo tako sem vprašal.Saj veš,za vsak slučaj.Kot včasih NNNP.
    Lep in prijazen dan !

  4. Sara B., dne 4.11.2009 10:10

    Lepa omara, še boljša tašča. Condiser yourself lucky! Sicer pa je s taščami tako, da imamo z njimi boljše in slabše dneve, kar pa zares pride do izraza šele ko se pojavijo vnuki. Včasih je bolje kimat in nič rečt, ker nam mame in tašče v kritičnih trenutkih odnašajo naše lepe ritke.

  5. Chiara, dne 4.11.2009 12:39

    @Sara – Oh believe me, I feel lucky :) Moram reči, da imam zaenkrat super odnos s taščo… upam, da bo trajalo ;)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Koledar

    November 2009
    P T S Č P S N
    « Okt   Dec »
     1
    2345678
    9101112131415
    16171819202122
    23242526272829
    30  
  • Kategorije

  • Arhiv