Feb
25
Nevednost
25.02.2009Komentiraj
Hipotetična situacija… imaš prijatelja/prijateljico… v nekem obdobju se zvrsti niz skupnih doživetij, lepih spominov… čez nekaj časa pa stiki postajajo vse redkejši… Kaj narediš?
Vsi gremo s svojim življenjem naprej, spreminjamo se mi in naša okolica. Kot da že tako ni dovolj sprememb, življenskih prelomnic, se oddaljujemo tudi od prijateljev, ki so zaznamovali določeno življensko obdobje. NOČEM TEGA! Ne zdi se mi prav! Priznam, včasih se naveličam klicarit ljudi, ki imajo vedno znova strašno dober razlog zakaj nimajo časa… potem pa se po več mesecih srečaš ali slišiš in so blazno presenečeni, kje in kdaj je minilo toliko časa in kam je šlo prijateljstvo. Saj vem, vse smo bizy, vse imamo svoje življenje, ampak bili so časi, ko so se naša življenja prepletala… ko smo hodile skupaj ven ali se z veseljem dobile na kaki kavici, bile na tekočem z “dating part of life” in načrtovale skupne dogodivščine. In ko ni bilo več rednih kontaktov… kot bi vse to izginilo. Čeprav včasih čutim potrebo, da bi lahko koga za to krivila… ne morem… saj nima smisla. Moram pa si priznati… še težje bo… s službo, družino, novimi ljudmi v naših življenjih… dan ima žal samo 24 ur…
In potem se po dolgem času dobiva na kavi… šokiraš me… bolje rečeno, šokira me tista druga oseba! Na poti domov sem odsotna… morda bi se morala bolj osredotočiti na cesto, a moje misli ne sodelujejo… Grozno mi je… ni se mi sanjalo, kaj prestajaš. Mislila sem, da je pač neko čudno obdobje. Saj so bili namigi, govorice, ampak tem nikoli nisem pretirano verjela. Parkrat, ko sva govorili ali se videli, se mi je zdelo vse kolikortoliko normalno. Premalo stikov žal pomeni nepoznavanje tekočih dogodkov. Morda bi, če bi poznala okoliščine, bolj vztrajala pri klicih. Tako pa sem zmotno mislila, da pač nimaš časa in se ti ne da ukvarjati z mano. No, zadnje bi skoraj držalo, ampak iz drugačnega razloga, kot sem mislila. Po glavi mi hodi… ali bi lahko kako pomagala… odgovor se nagiba proti ne… ali pa morda le. Zdaj je važno le, da gre vse na boljše…
Saj veš, da te imam rada? Saj veš, da me lahko kadarkoli pokličeš, če rabiš (še) koga za pogovor?
Po radiju igra pesem od Novkovića… U dobr i zlu…
Ni vatre, ni vode ne boj se
Kada te slome, samo sklopi oci, zovi me
U dobru i zlu, u javi i snu
Znaj da uvijek bit cu tu
