Flirtanje in začetek zveze sta praviloma zelo varljiva slika prihodnosti zveze. Veliko telefonskih klicev, pogovori, smsi z verzi ali samo poljubčkom za začetek dneva… rožice, bomboniere, majhna darilca in pozornosti… Saj je jasno, da to ne more trajati večno…

Fantje se ponavadi najprej naveličajo telefonskih pogovorov in takoj zatem sledijo smsi. Rožice se omejijo na rojstne dneve in počasi so pozabljene obmesečnice in obletnice.

Najbrž se ne spodobi, da dva meseca pred poroko razmišljam o bivših vezah… ali pač… ali ni to ravno čas, da z vsem tem pospravim in se ozrem naprej? Pospraviti pa moram tudi najino preteklost… navsezadnje bova le še kratek čas fant in punca… kot je rekel cvetličar: »Poročni šopek so zadnje rože, ki jih fant podari dekletu.«

Ko sva se spoznala, sem imela fanta. Pravzaprav sva se spoznala samo zato, ker sva štiri leta  hodila na isto osnovno šolo1 in me je firbec martal, kdo je za drugim računalnikom. Začelo se je z smsi in dolgimi večernimi pogovori – toliko sva si imela povedati. Po kakem mesecu smo se s še eno prijateljico spravili »u život«… super smo se ujeli in žuranje nekajkrat ponovili. Ves čas sem bila prepričana, kako bi bila On in moja prijateljica super par – če se jaz z obema tako dobro razumem, zakaj se ne bi tudi onadva med seboj? Pa nekako ni šlo… V tem času se je moja zveza začela »ohlajati«, ni bilo več »feelinga« in najboljši prijatelj mi je rekel »Ko enkrat začneš razmišljati o nekom drugem ali o tem, kako to ni to, takrat je čas, da greš naprej.«2 Odločila sem se in prekinila zvezo.

On mi je bil v oporo, on me je razumel in tolažil. Bil je pravi prijatelj, na pravem mestu in ob pravem času, ko sem ga najbolj potrebovala. Predvsem pa je bil novi prijatelj… nekdo, ob komer sem lahko pozabila na svoj vsakdan, okolico in nedavno preteklost. V tistem mesecu se je med nama spletla vez, ki je začela preraščati prijateljstvo… prišlo je do točke, ko sem se morala odločiti… zabremzati in morda izgubiti prijatelja… ali pa skočiti in3 poskusiti… in poskusila sva… letos za Valentinovo sva praznovala šesto obletnico in čez dobra dva meseca se poročiva!

Malo sem zašla… govorila sem o pozornostih… Bil je čas, ko sva se slišala vsak dan in vsako jutro sem dobila sms. Kot študentka sem imela na predavanjih cel dan čas za dopisovanje in tudi on se je potrudil občasno poiskati kakšne verze ali natipkati besedilo pesmi, ki ga je spomnilo name. Smsi pa so počasi nehali. Celo jutranji so včasih izostali in skrajni čas je bil, da sva se preselila skupaj :P Tudi pri darilih za rojstni dan ali božič je bil na začetku bolj izviren oz. vsaj potrudil se je… zdaj me samo še sprašuje, kaj si želim. No, moram priznati, vsake toliko sem dobila vrtnico4 tudi, ko ni bila »posebna« priložnost… samo na kakšno spontano romantiko ga nisem čisto uspela »natrenirati« ;) Nekako sem upala, da bo vsaj »proposal to get married« izviren, pa je izpadlo nekako… naglo… ko je kupil prstan, je šla zraven takoj še rožica in ni bilo prostora za razmislek, da se bom pozno vrnila z mučnega sestanka in morda ne bom razpoložena in polna energije.

Včeraj pa se je prižgala iskrica upanja… Po službi sem šla s prijateljico urejati obleko za poroko in vedel je, da bom pozno doma. Ne vem, ali je pomislil tudi, da sem po uspešnem šopingu5 ponavadi dobre volje. Anyway, sredi hude debate o krojih in linijah obleke mi zvoni telefon… Njegova sestra menda sprašuje, kaj je tista sladica, ki sva jo zadnjič jedla v Azurju? WTF? Zakaj že? Mah nima veze – čokoladni sufle, kaj pa drugega6. Končno doma… poskušam odkleniti vrata, pa je bil ključ z druge strani… zvonim… »takoj bom«… čakam… le kaj počne? Odprejo se vrata in dnevno sobo blago osvetljujeta svečki. Usedem se in dobim čokoladni žepek, sveže pečen… sufleja ni našel v Mercatorju, čeprav je menda intenzivno iskal… ma jaz sem  bila impresionirana že ob tem, da ni zažgal cele kuhinje! ;) Zraven je postregel belo vino, ki smo ga degustirali in na koncu tudi kupili za poroko.

Res nekaj malega in srčkanega, fletna ideja in relativno preprosta izvedba… meni pa je vrnila upanje, da bova tudi po poroki uspela obdržati kanček romantike. Sicer pa je na koncu romantika tudi objem, poljub in »Ljubim te«… pa čeprav v naglici dneva ali tik pred spanjem.

  1. kasneje sva ugotovila, da sva bila v vrtcu v isti skupini []
  2. ne boste verjeli… tudi tokrat je nekako obveljal pregovor – zarečenega kruha se največ poje []
  3. čeprav se mi je zdelo malo zgodaj []
  4. moja naj naj naj rožica in mora biti rdeča! []
  5. oz. to je bilo nekaj podobnega []
  6. BTW najbolj fantastičen čokoladni sufle ever!!! če pomotoma ne prepečejo in rata piškotek []
  • Share/Bookmark

Komentarji



Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

  • Koledar

    Julij 2008
    P T S Č P S N
    « Jun   Avg »
     123456
    78910111213
    14151617181920
    21222324252627
    28293031  
  • Kategorije

  • Arhiv