Tam nekje od sredine osnovne šole se srečujem s ponudbami in prepričevanji, kako je kajenje super, fino, oh in sploh… never bought it… sicer sem poskusila in naredila kar nekaj neumnosti, ampak tega ne! Zakaj? Nimam pojma… Strah? – sicer sem imela kot majhna astmo, ampak nekje proti koncu oš je bilo to bolj ali manj mimo. Vzgoja? – oh come on! seveda so starši prepovedovali, ampak veliko stvari sem naredila ravno zato, prepovedan sadež pač ;-) Razen tega je stric kadil kot turek, pa ni bilo nikoli kakih posebnih lekcij na to temo. Zaključujem, da me ni privabilo, ker smrdiiiii – fuj in fej.

Vedno pa se je našel nekdo, ki je “pametno” pripomnil, da kako lahko kritiziram, če nisem nikoli poskusila. Uf, starejša kot sem bila, manj me je mikalo. Ups, lažem – en sam trenutek šibkosti se je pojavil nekoč na morju (menda sem imela kakih 21 let) – v izgovor – tiste dni je bila to mogoče še najmanj škodljiva ideja – v glavnem, kar razganjalo me je! Ampak nisem! – sem se uprla skušnjavi (vsem) in ostala “karakter” :-P

Potem pa je pred kakega pol leta prišla podelitev diplom in seveda, ustrezna proslava… Pogovor nanese na kajenje (čeprav je od pistotnih kadil le en prijatelj, smo pa pač sedeli v totalno od dima zagiftanem lokalu) in moj dragi me začne nagovarjati, naj vsaj poskusim. On je kao v srednji šoli nekej mesecev kadil, potem pa zadevo opustil. In kao, da mi olajša, bo še on enkrat potegnil. Mater, skor se je zadušil in lahko si mislite, da me ni ravno mikalo ponoviti njegovo vajo! - sploh, ker je bilo pričakovati, da bi bil kašelj zame “neizkušeno dekletce” še najmanj huda posledica. Vsekakor sem imela just in case ogledan najbližji izhod oz. vhod v WC. Menjava teme in nov runda koktailov… počakamo še zamudnike in se odpravimo naprej v Emonsko, z upanjem, da bo muzika za ples.

In plešemo in pijemo in spet me moj dragi začne prepričevati, naj poskusim… še en njegov poskus, da me opogumi se je ponovno končal v navalu kašlja! Uf, nehajte no… čeprav… no, enkrat pa res “moram” poskusit in zakaj ne bi ravno danes, ko je že tako poseben dan. “Ok, stari, povej kako se to dela,” in dobim kratka navodila… vonj me spomni na domači kamin, samo da nisem nikoli tako od blizu vdihavala dima iz njega. Sicer pa, nič posebnega… “Pa to nisi prou nardila, moraš vdihnit” me prepričuje dragi… in ponovim vajo še ene dvakrat, tokrat so vsi prepričani, da delam prav… še vedno isto – smrdi in žgečka po nosu, sicer pa nobenih posledic in še vedno mi ni jasno, kaj je fora kajenja!?! Kako urico in nekaj kozarčkov kasneje, me že malo nervira in si mislim, no poskusi še enkrat… enako, brez veze in smrdljivo. Ampak pazi reakcijo mojega dragega naslednji dan!!!

…”Vedno me presenečaš! Kako si lahko takrat pol še kr enkrat potegnila?!? Ej, če te še enkrat vidim s cigaretom v roki, bom vedu, da si začela kadit!” WTF?!? What is your problem?!? Najprej me vzpodbujaš, prepričuješ in potem prideš s takimi ven? Ali sem preveč dobro prenesla zadevo, brez napadov kašlja in obračanja želodca? Ampak ni panike, ne bom začela. Izkušnjo sem kasneje obnovila tudi prijateljici, sicer strastni kadilki, ko mi je kot že tolikokrat puhala pod nos… Na vprašanje “kaj je takoooo dobrega na tem” sem dobila odgovor, da mogoče nisem dojela poante, ker nisem skadila cele cigarete. Ja ql no, ne bom se kregala, let’s just agree to disagree.

Ma počakaj, najboljše šele pride ;-) Pretekli vikend podobna štorija in kao (spet njegova ideja), dejva vsak enega celega. “Ja, samo da ne bo spet ogenj v strehi, da sm ratala kadilka?” In začne on… OMFG, sem mislila, da bo pljuča izkašljal!!! Se pa že dolgo nisem tako nasmejala (ja ja, me je sram, ampak takoooo vztrajen je bil). Jaz takrat nisem in vmes je šel dragi spat. In zopet kako urico in nekaj kozarčkov kasneje… Bila je tema (med drugimi) tisti večer, kako se je poljubljati s kadilcem. Je bivši kadil in hvala bogu nehal (vsaj dokler sva bila skupaj) ampak ni pa neka huda katastrofa – vse se da navadit. Posledica alkohola je pri meni pogosto povišana stopnja nagajivosti in nisem si mogla kaj, da ne testiram mojega medvedka, če bi ob poljubu sploh opazil, da sem kadila? Sledila je moja prva cela cigareta in dopolnilo moji izobrazbi, kako se zadevo otrese, da ne prežgeš hlač. Ne vem, ali naj bom ponosna na to, da nisem niti zakašljala, niti mi ni bilo slabo – mogoče sem pa že tako navajena dima okrog sebe, da me sploh ne gane več? V glavnem… zbudim medvedka in kar nekaj časa “poskušam” ali bo sploh opazil okus, vonj ali karkoli drugega – nič nič nič… ja, ti boš pa res takoj opazil, če začnem kadit! Sorry, malo grdo se sliši, ampak bo menda preživel tudi, če prebere tole objavo – naslednjič pa pazi, v čem me vzpodbujaš :lol:

In tako, po nekaj poskusih, malo za šalo, malo zares in defenitivno čisto konkretno… KAJ JE FORA? Razen tega, da nekaj mrcvariš med prsti in kao izgledaš strašno “in”… kaj naj rečem, raje dam ta denar za kako “in” cunjico, novo frizuro ali pijačo (lahko tudi sokec), pa bom “in” in imela nekaj v rokah. Še rajši pa prišparam denar in si privoščim kako potovanje ;-)

  • Share/Bookmark

Komentarji



4 komentarjev

  1. Kašpar, dne 2.05.2007 00:15
    Kašpar

    Bolje, da sploh ne poskusiš.

  2. Chiara, dne 2.05.2007 00:25

    @Kašpar – se popolnoma stinjam in sram me je, podlegla sem skušnjavi, radovednosti :oops: Mi pa ni žal iz preprostega razloga – ko mi bo nekdo naslednjič (že desettisočič) naprej vrgel, naj ne pametujem, ker nisem nikoli niti poskusila, ga lahko zabijem nazaj :-P in kdo ve, mogoče bom takrat ponosna na to, da sem poskusila in ne nadaljevala ;-)

  3. layla, dne 7.05.2007 13:19

    Zdej si me pa čist razočarala! Sem mislnla, da bo vsaj celo šteko pokadila. :)

  4. Chiara, dne 7.05.2007 13:46

    Layla :lol: se lahko tudi kar na auspuh priklopim, pa bo podobno, samo da bom prej odrešena muk in smradu (za vedno) ;-)

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !