Še kak hrček tam zunaj? Ko je čas za nov začetek, je treba včasih počititi staro prtljago. Priznam, doma mi to ne gre dobro od rok… posledično ni nikoli dovolj omar.

Čeprav… zadnja leta sem se prisilila nekajkrat na leto s čim manj razmišljanja polnit vreče… pri treh otrocih že nimam druge izbire, sicer bi se utopili v premajhnih oblekicah, kupih oblačil “za doma”, preraslih igračah in starem papirju. Mimogrede, še kdo obupuje, ko med kupom reklam išče tisto eno in edino, ki ga dejansko zanima?!? Anyway… za še uporabne stvari, ki jim je čas pri nas potekel, se obračam na skupino Pomagajno slovenskim otrokom in družinam. Prostovoljke so super in imam občutek, da stvari pridejo v prave roke.

Tako sem se odločila počititi tudi povezave “Kaj berem” svojega sveže razprašenega bloga… vidim, da nisem edina, ki je v zadnjih letih v vlogi blogerke izpustila še nekaj zadnjih izdihljajev in počasi obupala. S seznama cca 15 blogov, ki sem jih redno spremljala sem jih zbrisala kakih 10 zapuščenih. Ali ste vedeli, da na Blogosu celo arhivirajo neaktivne bloge? Tudi enega takega sem našla. Za nekaj pa jih še imam upanje in eno uro v naslednjega pol leta si bom vzela, da preletim, kaj se je dogajalo…ali pa vsaj kaj se dogaja trenutno.

Tako! Kot vedno pred učenjem, ko sem pospravljala sobo… tako sem zdaj dobila nov zagon, ko sem malo počistila :)

  • Share/Bookmark

Pretekli vikend sem se spomnila na tle blog… že skoraj diši po naftalinu :p Mogoče je čas, da ga malo obudim?

Uf, veliko se je zgodilo v tem času!

Nekje je treba začet in tole sem našla v osnutkih… vtipkajte v Google “ali sem noseča”… meni se zdi noro, koliko ljudi sploh ne ve, kako otrok nastane… izven dejstva, da je potreben s.e.x. v neki obliki.

Nekatera vprašanja so za jasnovidce ;) Na forumih je postalo že skoraj nemogoče najti kakšen uporaben nasvet ali izkušnjo, ker mrgoli vprašanj s premalo podatki in predvsem brez minimalnega vedenja o ženskem telesu.
“Skupaj sva se kopala v bazenu… ali sem noseča?”
“Spolne odnose sva imela pred tremi tedni… ali sem noseča?”
“Zamuja mi 8 dni… ali sem noseča?”
“Všeč mi je fant iz sosednjega razreda… ali sem noseča?”
… pa najbolj banalnih verjetno niti nisem izbrala.

Dobronameren nasvet, ko se odločite za otroka: vzemite si nekaj ur in preberite osnove o ženskem ciklusu, ovulaciji in oploditvi. Tudi dr. Pušenjak tukaj ima uporabne nasvete. Lahko greste na kak tuj portal… če znate angleško, se meni dopade fertilityfriend.com, kjer si lahko znake tudi beležite in najdete veliko uporabnih vsebin (osnoven je brezplačen, en mesec lahko koristite tudi napredne vsebine in imajo tudi mobilno aplikacijo).

Če si otroka ne želite, obstajajo tabletke za naslednji dan… get one!!!! To bo veliko lažje kot razmišljanje ali celo splav. Pred SO pa se podučite vsaj o pogojih zanostitve (vsaka druga mladostniška revija ali izbraževalno gradivo) in uporabljajte zaščito (kondomi niso tako dragi ;) .

Drugače pa nekaj točk, brez katerih bo težko:
1. Malo žensk ustreza statistiki 14+14=28.
2. Da boste poznale svoj cikel in dejanske dneve pred in po ovulaciji, se bo treba opazovat.
3. Nosečnosti brez izliva (torej dvakrat ven in not malo za hec) skoraj ne more biti.
4. Test nosečnosti je lahko pozitiven (odvisno od občutljivosti) max 4 dni pred pričakovano menstuacijo (v primeru, da imate redne) in nikakor PRED samo ovulacijo in oploditvijo.
5. Po oploditvi (pogoj je ovulacija) je nekaj dni do vgnezditve in šele takrat se začne izločati hormon, ki ga nosečniški testi zaznajo. Nekaj dni traja, da je hormona dovolj, zato prej kot 10 dni po ovulaciji skoraj nima smisla zapravljati denarja in živcev za test.
6. Ta isti hormon je odgovoren za nosečniške znake. Če jih “imate” takoj po ovulaciji, so najbrž psihiološki, ali kot je že nekdo omenil, lahko posledica kake okužbe ali bolezni.

Potem je pa še cela znanost o plodnih dnevih, ovulacijskih testih in življenski dobi semenčič in jajčeca.

Dejstvo je, da nekaterim “uspe” mimogrede, nekateri se matrajo dolgo časa… lahko so razlike tudi pri isti osebi za različne nosečnosti. Menda je vsak mesec, če je zdravstveno vse ok in dober tajming med 20 in 25% možnosti, da se “prime”. Zato lepo počasi in potrpežljivo :)

Še moj primer, da ne govorim kar tja v tri dni. Prvič nama je brez dodatnih info uspelo prvi mesec po resni odločitvi. Drugič tudi že drugi mesec, ampak sem točno vedela, kdaj se kaj dogaja in prvi mesec kiksnila tudi zaradi prevelike rezerve pri “ciljanju” punčke. V tretje sem se le odločila postaviti čimbolj optimalne pogoje za punčko (o tem kdaj drugič) … uspelo je, se mi zdi tretji krog… torej ni vedno enako in vprašanje, koliko časa bo še trajalo. Kar sem se naučila je, da je škoda denarja za prezgodnje teste in da je včasih na mati naravo treba kak dan ali mesec počakati.

Srečno vsem, ki si želijo štručko :)

  • Share/Bookmark

A veš tisto, ko te šefica »pošlje« na porodniško?

Pred dvema mesecema sem imela rojstni dan. Ker sem bila ravno tiste dni doma in otroci še na morju, sem si dala duška s peko in tudi v službo prinesla nekaj kosov torte. Šefica mi je veselo čestitala in nedvoumno zaželela srečo še pri tretjem otroku1. Malo v zadregi2, sem jo opomnila, naj pazi, kaj si želi, ker bo treba potem porodniško nadomeščat. Brez pomisleka je dogovorila, da to se bo že zrihtalo, brez otrok pa ne bo svetle prihodnosti!

In prav ima! Kdo bo poskrbel za prihodnost, če ne bo otrok? Vsi so glasni, kako je je treba skrbeti za pokojnine, ustvariti pogoje za mlade družine, razvoj otrok in tako naprej in tako nazaj… predvsem nazaj. Velikokrat in definitivno ob vsaki novici o spremembah sistemov v naši državi se vprašam, koga imajo za norca?!?

Pa pustimo politiko in (nemogoče) pogoje za ustvarjanje družine. Hotela sem povedati, da sem izredno vesela, da so še ljudje, ki so veseli naraščaja in ga celo spodbujajo. Še toliko bolj, ko je govora o šefih. Na srečo ni edina, je pa definitivno med redkimi. Saj ne, da imajo izbiro, so pa pogosto negativen vpliv na odločitve zaposlenih. Je že tako, da je služba precejšen faktor pri odločanju za otroke. Tudi pri meni je bila, a me je na srečo kmalu pamet srečala. Pa se kdo vpraša, kdo bo delal čez 30 let? Tudi takrat bo treba za penzije poskrbet!

  1. čeprav sem po drugem praktično skakala po glavi in prisegala, da je definitivno zadnji []
  2. noseča nisem bila, sem pa o tem razmišljala []
  • Share/Bookmark

Ribana…

24.10.2014 | Komentiraj

Razmišljam o imenih. Fantki… punčke… nima veze. Zabavno mi je iskati ideje in kombinacije. Čisto preveč slovenskih imen v tujih jeziki ne deluje in obratno tudi.

Ko sva iskala ime za Levčka, je bil spisek dolg. Naenkrat se mi je zabliskalo in občutek je bil »tisti pravi«. Pri Pikcu je bilo malo drugače, ni bilo »prebliska«, a mu ime na srečo zelo paše in smo z njim vsi zadovoljni.

Veste tisto nenapisano pravilo, da ženski v rodni dobi ali celo nosečki ne smete nikoli povedati svojega najljubšega imena? Velika verjetnost je, da ga bo zavestno ali nezavestno »ukradla«. Sama sem naredila to napako in na srečo Pikec ni bil Pikica. Želela bi jo namreč poimenovati Klara. Žal je ti ime zame za vedno »izgubljeno«, ker je sodelavka tako poimenovala hčerkico, ki na žalost vseh ni imela najbolj srečne usode. Ne samo zaradi nje, tudi zaradi sebe, ne bi mogla dati tega imena svoji hčerki. Druge izvedbe imena pa niso všeč dragemu.

Ravno pa sem dobila preblisk za ime za punčko… Ribana1 ! Why does it feel so right? Po nekaj minutah ponavljanja v glavi in na glas se spomnim, da ime poznam iz meni nadvse dragih romanov Karla Maya. Tako je bilo ime Winnetoujevi nesojeni ljubezni. Če se ne motim, je bila izvedba imena Ribanna.

Vse lepo in prav in čisto me je navdušilo! Potem pa sem pomislila, kako bi ga prebral povprečen Slovenec… recimo njen šolski učitelj… kako bi ga naglasili vi? Na mojo precejšnjo žalost, bi verjetno kaj hitro postala »ribana kaša« ali kaj podobnega :( No go torej.

  1. naglas je na prvem »a« []
  • Share/Bookmark

Smo odgovorni za tisto, kar pošiljamo naprej preko spleta? Anonimnost je super na forumih in podobno, pa tudi tukaj bi se dalo debatirati o odgovornosti. Kaj pa osebni e-mail? Kdaj je postalo vseeno, kaj pošiljamo naprej in komu?

V mislih imam verižna pisma v stilu »pošlji naprej, sicer…«. V teh treh pikicah praviloma kdo zboli, umre, ali vsaj izgubi službo in/ali vse, kar mu je bilo pri srcu. Kaj je razlog, da se to pošlje naprej? Vraževernost? Si samo ovca, ki slepo sledi navodilom in čredi? Zabava zagotovo ni!

Če si ovca, ti pač ni pomoči, ampak mene prosim pusti pri miru. Če si vraževeren… razmisli, ali želiš prijatelju dilemo, komu poslati v bistvu grožnjo, če ne bo nadlegoval naprej svojih prijateljev. Če v pismo ne verjameš, zakaj ga pošiljaš naprej?

Že leta nazaj sem nehala posredovati tovrstna verižna pisma1. Vse prijatelje, ki so mi jih pošiljali pa sem prosila, naj mi jih ne pošiljajo več. Malček sem le vraževerna in nekaj premagovanja je potrebnega, da tako sporočilo ignoriram.

Nekaj časa je pomagalo… nedavno pa spet e-mail! Tokrat se je začel s stavkom, da je revežu, ki je pismo prezrl, zato umrl otrok. Večino2 mam vsaj malo strese ob misli na zlo, ki bi se pripetilo njenemu otroku. Tokrat mi je pa res »malo dvignilo pisker« in sem pošiljateljici odgovorila… 20x3 in s ponovno4, tokrat bolj ostro prošnjo, naj mi takih sporočil ne posreduje več. In zdaj sem jaz tista čudna, ker v ta pisma verjamem in ji odgovarjam »neumnosti«… When EXACTLY did this become MY fault?!?

Pošteno se zamislite vsi, ki taka posredovanja odobravate… brez vas takih sporočil ne bi bilo. Bilo bi malo manj spama in definitvno nekaj skrbi manj. Napišite prijateljem raje oseben mail5 in jim polepšajte dan, namesto da kot stroji posredujete smeti, ki jih kvečjemu obremenjujejo. In zakaj? Ker kao ne verjamete, ampak imate minuto preveč časa? In pomislite… kaj, če se prejemniku VAŠEGA sporočila res kaj slabega zgodi? Boste res popolnoma mirno zvečer zaspali? Prejemnik definitivno ne bo.

  1. izjema so trikrat na leto kakšen vic, dober nasvet, ali lepe misli []
  2. če ne kar vse []
  3. kot je bilo potrebno sporočilo poslati naprej []
  4. najmanj peto []
  5. ali vsaj forwardirajte kaj bolj prijetnega []
  • Share/Bookmark

Kdaj ste s svojega kolesa sneli pomožna koleščka? Jaz se spomnim, da sem se smela že sama vozit po soseski, torej sem bila vsaj blizu osnovne šole. Zdaj pa vidim malčke, ki so komaj dobro shodili, pa že šibajo na kolesu brez pomoči! No, vidim tudi take, kot sem bila jaz.

Pri svojih mladičkih sem ubrala drug pristop. Levček je najprej dobil poganjalčka. Sicer pretežkega, ker sta ga kupovala teta in stric in nisem hotela biti vsiljiva pri izbiranju. Moja izbira bi bila sicer še enkrat dražja, a za Levčka1 veliko bolj primerna… a o tem kdaj drugič. Torej, mali je bil star okrog 21 mesecev, ko je navdušeno začel trenirati. Ustrezno njegovemu značaju »poglej in kliči mamo na pomoč«, smo že skoraj obupali, ko je dva meseca po drugem rojstnem dnevu le speljal. Potem pa je šlo kot blisk čez drn in strn!

Kmalu je bil dovolj velik za pravo kolo… a kakšno? Tečna mami nisem pustila, da predstavimo kolo s pomožnimi koleščki. Raje še malo počakajmo in smo se vmes naučili voziti še skiro. Ko je skopnel prvi sneg, pa je Levček vedno pogosteje spraševal po kolesu. Dedi je šel v akcijo! Ob pogledu na kolo so se Levčku zagnali vsi sistemi in prižgale lučke v očeh. Isti večer je babi poročala, da se vozi sam! Star je bil tri leta in pol.

Pikec je zdaj star 21 mesecev in počasi a vztrajno trenira na poganjalčku. Ritka še ni na sedežu, a pri njegovem značaju »poskušaj, dokler ne uspeš«, bo zvozil prej kot veliki bratec. Skiro (s tremi koleščki) pa šiba že dober mesec.

Kaj hočem povedati? Ne podcenjujmo malčkov! Zmožni so več, kot si mislijo sami in definitivno več, kot si mislimo odrasli :)

  1. in moje roke []
  • Share/Bookmark

Danes se gremo osnove bontona v službenem kolektivu.

Med mojo porodniško odsotnostjo so se očitno spremenila nenapisana pravila za uporabo službene čajne kuhinje. Vedno sta sicer bila rezervirana dva termina za kavico in v navadi je bilo, da so vsi, ki so jo pili, tudi prispevali v skupno blagajno. Ker že tako redko pijem turško kavo, nisem navdušena nad najcenejšo in še v nosečnosti mi je ogabno smrdela, se pač temu ritualu nisem pridruževala. Sem pa vseeno zašla v kuhinjo, spila čaj ali kozarec vode in vse je nekako potekalo v skupinskem duhu. Pustimo ob strani trače, ki so marsikatero tako druženje naredili prav naporno.

Tudi marsikateri rojstni dan in novo rojstvo se je praznovalo skupaj. Praviloma se je vsem sodelavcem (ca. 40) poslal mail. Takrat nas je bila polna kuhinja in hodnik. Vedno se je prispevalo za darilce in vse skupaj je bilo kljub gužvi kar prijetno druženje. Pa tudi manjša srečanja so bila, a redko neprijetna za naključnega padalca, ki je nepovabljen zašel v kuhinjo od nepravem času. Tudi za svoj 30. rojstni dan, ki je slučajno sovpadal z odhodom na porodniško, sem na svojo željo in nekakšen občutek obveze pogostila vse ta dan prisotne.

Odkar sem se vrnila s porodniške, pa opažam bistveno drugačno vzdušje. Skupine »kofetarjev« so se razdelile. Naključni »padalci« se obvezno počutimo neprijetno in nezaželjeno. Vse prej kot izjema so praznovanja, za katera priprave je na hodniku nemogoče spregledati. Če si drznež po kakšno malenkost v kuhinjo1, pa se počutiš kot slon v trgovini s porcelanom! Vsi pulti so založeni z dobrotami, prisotni pa te bebavo gledajo ali kar ignorirajo. Da presekaš trenutek, prijazno vprašaš, ali ima morda kdo praznuje. Praviloma se slavljenec hladno javi, včasih pa le odgovori, da se je praznoval (anonimni) rojstni dan. Da bi kdo ponudil piškot? Saj smo v krizi!

Mene bi bilo najmanj sram, da okupiram kuhinjo, ki naj bi bila na voljo vsem, v najbolj frekventnem terminu in naključnim mimoidočim niti ne ponudim kosa salame ali kolačka! Pa da ne bo pomote… po koncu takega praznovanja praviloma nosijo iz kuhinje polne pladnje ostankov, ali pa tu ostanejo na pultu do naslednjega dne, ko so dobri samo še za v smeti. Mene so učili, da se spodobi ponuditi vsem ali pa stvari organizirati bolj diskretno. Nenazadnje… če imam na mizi poln krožnik kolačev, ki sem jih prinesla zase in najbližje sodelavke in nekdo pride nenapovedano v pisarno, se tudi spodobi ponuditi.

Kdo je torej tu nor oz. nevzgojen?

  1. včasih se je težko izogniti, saj lahko vse skupaj traja tudi 3 ure in to v času malice []
  • Share/Bookmark

Najbrž ni samo stereotip, ampak že kar dejstvo, da so Američani precej »omejeni« na svojo najdražjo Ameriko. Domoljubnost… ok… tudi pri naših sosedih Hrvatih se zelo izrazita, pa kje drugje tudi. Težava se potencialno pojavi, ko dobesedno ne vidiš več čez mejo1.

Za zamisliti se je, ko na zemljevidu skoraj ne najdeš Evrope. Smešno je, ko prodajalec v trafiki na Floridi prepozna Slovenijo v povezavi z Zahović-em. Žalostno je, ko te nekdo2 20 let po osamosvojitvi Slovenije vpraša, če imamo pri nas kaj za jest – da ne bo pomote, bilo je pred krizo in se nanašalo na vojno v Bosni in Kosovu. Zelo žalostno pa je, da nekdo, čigar stari starši so se preselili iz Slovenije3, ni bil še nikoli v Sloveniji.

To, da veliko Američanov ne zna govoriti nič razen amerikanščine4, je še skoraj razumljivo, saj jim niti ni treba. To, da se vtikajo v vse okoli sebe, vse vedno najbolje in so na splošno izredno glasni… to imajo najbrž že v genih. V njihovem svetu – kljub globalizaciji in internetu – so ZDA središče ploščatega sveta. Vse drugo je na obrobju in potem padeš dol.

Nič od tega jim v bistvu ne moreš zameriti in nič od tega ne pomeni, da so slabi ljudje. Mi je pa precej jasno, kako se ta »tradicija« nadaljuje, ko petletna Američanka, ki je sicer celo življenje živela v tujini, pred potjo »domov« navdušeno razlaga »They have EEEEVERYTHING in America!«.

  1. vojne za nafto in »svetovni mir« na stran []
  2. ki je celo potoval izven ZDA []
  3. in ima dovolj sredstev []
  4. namenoma nisem napisala  angleščina []
  • Share/Bookmark

Za nami je doooolga neprespana noc! Včerajšnja mi je vlila lažno upanje in poleg (še več) pomanjkanja spanca me mori misel, kako dolgo bo to še trajalo.
Pa se vrnimo 36 ur nazaj… Bil je lep dan1 in preživeli smo ga v idiličnem vinogradu ob gozdu. Levček je kot ponavadi najbolj užival v raziskovanju in metanju stvari. Ko ni bilo pri roki nobene žoge, je čez ograjo balkončka poletela duda. Ni bilo prvič, da je svojo oboževano relikvijo uporabil kot letalo. Amapk tokrat je bilo nekaj drugače…
Oči in mami že tedne prežita na primerno priložnost, kako se znebiti prežvekovanega cuclja! Ga bomo dali dojenčku? Vrgli ribicam? Ni šanse, da se bo prostovoljno ločil od svoje prve odvisnosti. Ga bo pojedla najljubša plišasta živalica? Nekako nisem imela srca vnesti spor v tako dobro prijateljstvo. Poleg tega je moral biti pravi trenutek… Ne pred nočjo pri babici, ne pred daljšim potovanjem ali dopustom, menjavo vrtca, prihodom bratca ali med boleznijo. In tokrat je bil čas kot naročen! Dudo je pobral in odnesel gozdni Škratek! Ok, če Levček zboli, bo duda morda čudežno prispela po pošti :p
Po relativno blagem protestu med vožnjo, se je Levček ponoči zbudil le enkrat. Tudi zjutraj in čez dan lahko vprašanja po dudi preštejem na prste ene roke. To noč pa je bilo drugače :( Močno močno upam, da bo kmalu minilo… Kako dolgo pa lahko traja?!?

  1. če izvzamemo nekaj ploh proti koncu dneva []
  • Share/Bookmark

Ali se vam ne zdi? Življenje je toliko lažje, če selektivno oddajaš informacije, včasih kakšno prirediš ali pa se čisto čisto majčkeno kar zlažeš. Nič zato, če koga zato prizadeneš in odtujiš… pri večini boš vseeno izpadel boljši. Ali pač?

Kako dolgo lahko to traja? Najbrž odvisno od spretnosti manipulatorja in seveda naivnosti sogovornika. Se mi pa zdi, da nekaterim nikoli ne »potegne« in bodo posameznikom vedno slepo verjeli. Samo nasmehnem se lahko, ko gre to slepo zaupanje mimo nedvoumnih dokazov in vsake zdrave logike. Kadar so prizadeti moji bližnji, pa mi tudi do nasmeha ni več.

In kaj lahko sploh naredim? Če gre za znance, sodelavce, t.i. prijatelje se jim odpovem oz. vsaj po najboljših močeh izogibam. Kaj pa, če gre za bolj ali manj bližnje sorodnike, žlahto? Kaj če bodo zaradi moje reakcije prizadeti še drugi? Ali pa bom ravno tako obvarovala najbližje pred slabim vplivom in  novimi razočaranji? Ali lahko naivneža obsojam, ker verjame lažem in spletkam? Ali je prav, da ga v dobri veri, da nekoga drugega ščitim, »kaznujem«? Ne vem…

Kot tudi ne vem in ne razumem, kaj imajo manipulatorji zgolj od škode drugih. Ali gre za neko perverzno zadovoljstvo? Jih tako prekleto vzburja, da skregajo ljudi med seboj? Ali pa si tako ližejo rane, ker se sami ne morejo vklopiti in če ne gre njim, naj tudi drugim ne gre? Ne vem, ne morem se vživeti v tako razmišljanje…

  • Share/Bookmark

  • Koledar

    Junij 2017
    P T S Č P S N
    « Apr    
     1234
    567891011
    12131415161718
    19202122232425
    2627282930  
  • Kategorije

  • Arhiv