Oglasna sporočila
Jul
2
Ko se ena vrata zaprejo…
2.07.2009 | | Komentiraj
Nenavaden občutek je, ko še zadnjič stopiš v prostore pisarne, oddaš ključ in se še zadnjič posloviš od prijaznega vratarja. Tam sem preživela nekaj zelo zanimivih mesecev… glede na to, koliko časa sem preždela tam, je bil ta prostor skoraj moj drugi dom. Z mešanimi občutki sem korakala proti avtu… z vsakim korakom sem se počutila bolj sproščeno, bolj svobodno! Lagala bi, če bi trdila, da bom pogrešala dolge popoldneve, nepredvidljiv delavnik… pač pa bom pogrešala zanimive projekte in dobre ljudi, ki sem jih skozi delo spoznala!
In ko se ena vrata zaprejo, se menda odprejo nova… še nekaj mesecev nazaj bi odmahnila z roko in odvrnila, da je to le klišejski pregovor… zdaj pa že vidim špranjo med temi drugimi vrati… novo priložnost! In spet so tu mešani občutki… kakšni bodo sodelavci in še bolj pomembno, kakšno bo delo? Mi bo žal, da nisem še malo počakala, izkoristila toplih poletnih dni in na koncu našla službo, za katero bi bila prepričana, da je tisto pravo? Spet odmahnem z roko… le malo je takih srečnežev, ki pred 30im letom ugotovijo kaj želijo početi do konca življenja in najdejo točno tako delo… nekateri tako priložnost čakajo celo življenje! Ko se bodo nekega dne zaprla ta vrata, ali pa jih bom morda zaprla celo sama… se bodo odprla naslednja in z vsakimi vrati bom bližje svojim sanjam…
Jun
3
Čas… blagoslov ali prekletstvo?
3.06.2009 | | Komentiraj
Sedim doma… sama… končno imam čas, ki sem si ga v zadnjih mesecih tako zelo želela… lahko se v miru posvetim magistrski in banalnim stvarem, kot je likanje1…. če za rojstni dan res dobim šivalni stroj, bom končno lahko tudi kaj sešila2… imam celo čas sem in tja prenesti kakšen dogodek iz realnega sveta v virtuanega3! Lahko si razporedim čas, kot želim in prošnje sorodnikov kar naenkrat niso več stres, ker ne pomenijo vdora v »me time«. Pravzaprav sem jih4 po eni strani vesela, ker mi razbijejo in popestrijo dan… Končno imam čas za kavico s prijateljico, ki je nisem videla že celo večnost…
Slaba stran je, da v tišini pogosto preveč razmišljam… o vseh mogočih neumnostih… Danes je na sporedu:
· kaj naj oblečem za razgovor? ali se lahko še kako drugače pripravim?
· ali sem z Vanishem uničila drage zavese, ki se ravno centrifugirajo v pralnem stroju?
· ali bo uspelo presenečenje za možev rojstni dan? ali sem pozabila kaj urediti?
· kam bomo šli jutri za poslovilca, ki je sam po sebi v bistvu banalen in samo dober izgovor, da se sreča in pije?
· kaj si dejansko želim delati5? ali nezavedno sledim svojim željam ali množici »dobronamernih« nasvetov iz okolice?
· in nenazadnje tihi strah pred letalskimi nesrečami, ki že vidim, da mu bo sledilo pričakovanje in spremljanje neviht in ostalih vremenskih motenj v okolici Srednje Amerike…
Zakaj ne morem izklopiti vseh teh »odvečnih« misli? Samo preprost »off switch« in dan bi bil lažji… bilo bi kot takrat, ko od gužve niti nisem imela časa dihati, kaj šele misliti… Pred vsem bežim za računalnik, če vsaj del misli natipkam, se bodo morda umirile… morda se bom lahko skoncentrirala na eno nalogo… eno misel…
…zdaj pa mislim, da je čas za kosilo.. knjiga bo dala prednost nemirnemu želodčku :)
- ki me je pridno čakalo zadnjih nekaj tednov [↩]
- ampak po Murphy-ju bom do takrat že spet polno zaposlena in »nepomembni« hobiji bodo odrinjeni na stran [↩]
- morda celo uspem končati kitajski dnevnik [↩]
- kljub temu, da me dekoncentrirajo [↩]
- do konca življenja?!? [↩]
Jun
3
Jutranji vonj Ljubljane
3.06.2009 | | 8 komentarjev
Nisem jutranji človek… ravno nasprotno… če veste, kaj je dobro za vas, se me boste zjutraj izognili v široookem krogu! Zadnja leta sem imela srečo, da so se šola in služba začenjali ob relativno človeških urah, ampak izjeme pač vedno so. Tako me je na nedavno petkovo jutro budilka zbudila1 ob 5.00… moja najhujša nočna mora… a tokrat sem bila kar hitro pokonci, ker ni šlo za kakršnokoli obveznost… imela sem zdravniški pregled, ki sem se ga kar malo bala…
Ura je bila malo čez sedmo zjutraj, ko sem z nasmeškom zapustila ordinacijo… izvidi dobri, vse dobro! 
Zrak je bil ravno prav hladen in še zaspani sončni žarki so mi božali nasmejani obraz… bil bi greh, skriti se pred njimi v zadušljivi in prenatrpani avtobus! Odločila sem se za sprehod do doma… kakih 45 minut… z avtom pa bi jih rabila 5, morda 10, če semaforji ne bi bilo kooperativni.
Tako sem veselo korakala ob cesti, ko me je dobesedno obrnil omamen vonj… Stara pekarna… tako je dišalo po svežem pecivu, da sem skoraj kot v risanki odplavala za vonjem. Iz peči so ravno vzeli sveže rogljičke in sploh ni bilo dvoma, kaj bom jedla za zajtrk. Za vsak slučaj sem vzela kar tri – dva z marmelado in enega s čokolado! 
S toplo vrečko v roki sem nadaljevala pot… jutro se je zdelo popolno!
Naenkrat pa… fuj… K***** - neke vrste fast food ali kebab2… ne bom delala negativne reklame, morda so ravno vrgli ven kako staro meso… pospešila sem korak in kmalu prišla izven dometa neprijetnih vonjav.
Zagotovo se je večina že kdaj zbudila mačkasta ali pa pospravljala sobo po pivski zabavi… vonj piva navsezgodaj zjutraj je komu morda vabljiv, ampak meni se je skoraj obrnil želodec, ko me je pred Pivovarno Union zajel oblak pivskih vonjav! Spet sem pospešila korak in pomislila na rogljiček, ki si ga bom privoščila doma…
Bližala sem se centru in enemu največjih križišč v Ljubljani… zrak je postajal temu primeren in kot posledica stotin avtomobilov vse prej kot jutranje svež. Bolj kot sem se bližala domu, bolj sem bila odločena, da tako zgodnje jutro morda le ni najbolj primerno za sprehode ali celo rolanje…
Že skoraj doma sem opazovala ljudi, ki so parkirali na vsakem prostorčku, ki je vsaj malo podoben parkirišču. Proti centru so se valile trume ljudi… prav zanimalo me je, komu od njih se je za parkiranje zdel primeren naš uvoz v garažo…
In med razmišljanjem o nenavadni kombinaciji vonjav mesta v jutranjem vrvežu sem prispela domov… in zmazala najprej čokoladni, nato še marmeladni rogljiček3… res, da mi je bilo potem malo slabo, ampak sta bila doooobra! Kljub dobremu, čeprav nečloveško zgodnjemu, začetku dneva, bom v prihodnje4 vstajala kasneje… kje pa piše, da je naravno vstajati s soncem… in zakaj naj bi bilo vredno napora… razen mogoče z izjemo poletnega sončnega vzhoda nad morskim horizontom 
- ali bolje rečeno, poskušala zbuditi [↩]
- pa imam slednjega drugače rada [↩]
- tretjega pa pustila za moža [↩]
- če bo le mogoče [↩]
Jun
1
Toča in golf
1.06.2009 | | Komentiraj
Prejšnji teden se je tudi v Ljubljani vsula toča. Na srečo sva bila oba z avtom varno pod streho in tako sem si lahko mirno vzela čas za nekaj fotografij in kratkih filmčkov. Takrat sicer niso bili namenjeni z kakršnokoli objavo. Potem pa sem uro kasneje poslušala radio in ko sem slišala »toča velika kot golf žogice«, je moj amaterski filmček dobil nov pomen…
…res je izgledalo, kot bi malo dekorativno golf igrišče zasuli z golf žogicami… jih je pa presneto malo zadelo luknjo
Maj
27
Srečno, bratec!
27.05.2009 | | Komentiraj
Moj mali (?) bratec …ki, kot naenkrat ugotavljam, sploh ni več tako mali… gre v širni svet…
Kaj te mora gnati, da rineš prenočevat v hribe, pri –151 in v iglu lastne »produkcije«? Kaj te mora gnati, da tedne preživiš na morju sam, v laserju in s kitaro v naročju? Kaj te mora gnati preko Atlantika v orehovi lupinici? In končno… kaj te mora gnati okrog pol sveta, da se boš igral mornarja.?
Na koncu niti ni važno… ni pomembno, kaj je tisto, kar ti ne da biti pri miru… dejstvo je, da ne boš srečen, če ne greš! Torej pojdi… pojdi z Bogom, Alahom, Budo, Zevsom, Hermesom, Merkurjem in/ali katerokoli višjo silo, ki bo nad tabo bedela… pojdi novim avanturam naproti… pojdi iskati svoje poslanstvo… pojdi iskati svojo srečo…
…pojdi in se tudi varno vrni domov…
- ali še manj [↩]
Maj
26
Cerkev… krščanska vera… no, danes ne bom o tem, kaj si mislim sama, pač pa z malo drugega, otroškega, vidika….
Glavna junaka te zgodbe sta dva bratca… starejši ima 9 in mlajši 5 let. Pretekli teden je imel starejši brat prvo obhajilo… velik dogodek in fantič ga je komaj dočakal! Seveda so se zbrale vse tri generacije družine in hočeš nočeš, sem se pri maši znašla tudi jaz… Moram priznati, da sem bila prijetno presenečena nad samo mašo! Bila je zelo živahna, polna pesmic in brez odvečnega morečega govoričenja. Župnik in sestri so odlično opravili svojo nalogo, približati vero otrokom. Če bo moj otrok kdaj hodil k verouku, bi si želela, da ta poteka v podobnem vzdušju. Torej starejšega brata so prepričali in kot so nekajkrat ponovili, je »povabil in sprejel Jezusa v svoje srce«. Ob vseh pohvalah, vseeno moram priznati, da me je ob besedilih otroških pesmi občasno vseeno zmrazilo… prešinilo me je, kako lahko je privlačne metode uporabiti za pranje možganov nič hudega slutečih malčkov! Ampak, kot sem že rekla, ta objava ni namenjena štetju glasov za in proti cerkvi… Bistvo je v nečem drugem…
Na eni strani je bil lepo »zdresiran« starejši brat, na drugi pa mlajši, »nepoučen« bratec. Ena ura je kljub pesmicam dolg čas, da bi ga nadobuden fantič presedel v miru in tišini. Tako sva občasno izmenjala nekaj besed in te so povod za mojo objavo…
Biserček dneva 6:
Vse pesmice so imele spremljavo gibov, ki naj bi ponazarjali vsebino pesmi. Eden od gibov je bilo nekakšno ploskanje s prsti posamezne roke, ko je bila dlan obrnjena navzgor. Meni je gib asociiral na igranje kastanjet, fantič pa me je vprašal: »Zakaj delajo znak za denar?«
Moje mnenje o cerkvi na stran, sem mu smeje le hitro razložila, da je znak narobe razumel. Ampak pomislite… kolikokrat rečemo, da so le majhni otroci sposobni povedati čisto resnico?
Biserček dneva 7:
Malo kasneje je imel župnik enega svojih krajših nagovorov. Saj se ne spomnim, ali je tudi v tem omenjal Jezusovo ime, a med celo mašo se je1 konstantno pojavljalo. In kaj odgovoriš, ko te nekajletni otrok vpraša: »XY, ali je bil Jezus res tako pomemben?« Na to, iskreno, nisem imela odgovora. Le nasmehnila sem se in skomignila z rameni… v življenju bo zagotovo imel priložnost spoznati krščansko vero in naj se potem sam odloči o obeh vprašanjih tega dne…
- normalno [↩]
Maj
25
Biserček dneva 5: Težko je biti ženska…
25.05.2009 | | 2 komentarjev
Maj
19
Biserček dneva 4: Kako veš, da je čas za spanje
19.05.2009 | | Komentiraj
Prijatelja želiš spustiti na parkirišče… poskušaš odpreti rampo z daljincem, pa ne uboga… pritiskaš spet in spet in po tiho že preklinjaš hišnika… potem pa opaziš, da namesto na daljinca od rampe pritiskaš na daljinec od avta…
Maj
19
Prvi ples
19.05.2009 | | 2 komentarjev
…morda bi bilo bolje rečeno »leseni« ples… ampak začnimo od začetka…
Mladoporočenca po tradiciji odplešeta na svatbi prvi – prvi njun in hkrati otvoritveni – ples. Pustimo ob strani meni nerazumljivo situacijo, ko se zgodi, da svatje začnejo plesati že pred otvoritvenim plesom mladoporočencev, kar pa očitno ni redkost 
Tema danes je, kako se par pripravi na svoj prvi zakonski ples… predvsem, ko sicer plesati niti ne znata!
Moj dragi zaročenec je bil od nekdaj bolj pri »ta štorastih«. Najbrž bi se prej kot dvoranske plese naučil balet! Saj sva nekaj časa hodila na salso in na moje presenečenje je sčasoma dobil nekaj ritma in noge so se premikale skoraj tako, kot si je zamislil. Ampak salsa po navodilih učitelja ali pa samostojni standardni ples pred 100-glavo publiko… to sta dve povsem različni stvari!
In tako sva se odločila za 10-urni tečaj v Kazini. Simpatični Danijel je dal vse od sebe, da bi mojega dragega naučil ritma, tekočega gibanja, korakov in najpomembnejše – vodenja soplesalke. O koreografiji se moška niti nista hotela pogajati, ker naj bi jo menda itak pozabila in potem bi bila zmeda še večja! Vse je še kar nekako šlo, dokler sva bila pod njegovim nadzorom.
In potem je prišel D-day. V vsej evforiji podnevi nisva uspela niti na hitro povaditi korakov. Zakaj naj bi bilo to tako pomembno? Nenazadnje, če ne bi znala nekaj dni prej se v zadnji minuti nikakor ne bi naučila! A ni bila vsa skrivnost v korakih in pravilnem vodenju… vadila sva vedno v kavbojkah, zdaj pa sem imela okrog sebe manjši šotor!
In tako je prišel najin trenutek… povabilo benda na plesišče in najina pesem… »From this moment«1…
Po nekaj korakih sva sicer ujela ritem, ampak obleka se je pri dveh neizkušenih plesalcih izkazala za veliko oviro… Povsem drugače je plesati in slediti plesalcu, ko čutiš njegovo telo in gibe… ko pa je med vama blazina… ajoj! Na srečo melodija ni bila hitra in obleka je s koraki nihala, kar je dalo slutiti, da se tudi pod njo nekaj premika… Ob vsem tem pa se je eden od nabranih volančkov krinoline očitno spustil ali celo strgal in malo je manjkalo, da se nisem stegnila po tleh kolikor sem dolga in široka! In v nekem trenutku nama je uspel celo obrat, čisto pravi in celo s cik-cak korakom! Očitno je bil prijetna popestritev prestopanja, saj sva si z njim zaslužila celo aplavz
Ples sva preživela in ko gledam video sploh ni bilo tako zelo slabo… zelo, zelo daleč od profesionalnega, ampak glede na okoliščine čisto spodobno.
Za kdaj drugič in/ali za koga drugega pa nasvet: Obvezno vadite ples v poročnih čevljih, še posebej, če imajo visoke pete in ste navajeni2 plesati v udobnih supergah. Poskusite ples tudi z dolgim in širokim krilom3 in poskrbite, da krilo zadaj ni predolgo, ker je presneto neprijetno, ko se zapletaš sama vase
- kombinacijo z Backstreet Boys boste morali preživeti, ker nisem našla drugega spodobnega videa [↩]
- kot jaz, na primer [↩]
- oz. približku poročne obleke [↩]
Maj
18
Danes sem oblekla napačne gate!
18.05.2009 | | Komentiraj
Ne moževih, so že moje, ampak presneto, da mi jih je podtaknil sam Satan!
Mogoče sem malenkost vraževerna, ampak nikakor do te mere, da bi cel mesec nosila iste nogavice ali gate, ker naj bi mi prinašale srečo. Danes pa se mi zdi, da sem izbrala prav »nesrečne« gate. Najprej presneti test, ki skoraj ni imel vprašanj iz vsebin, ki sem se jih piflala zadnje tri dni in zdaj še ta presneti razgovor za službo…
»Kot sem vam že povedal po telefonu…« ??? Nič mi ni povedal po telefonu in v manj kot pet minutah se je relativno zanimivo delavno mesto spremenili v praktično telemarketing s popolnoma variabilno plačo povrhu! Jok, brate… odpade! »Najlepša hvala, ampak mislim, da nisem prava za vas…«
Pa tako obetaven dan je bil… in še sončen povrhu! Seveda nekdo ali nekaj mora biti krivo in tako sem se odločila, da sem imela zjutraj nesrečno roko pri brskanju za perilom! And such a waste of a perfectly good outfit!
p.s. Ni boljše tolažbe za razočarano dušo, kot veliiika porcija sladoleda… preferably chocolate
