A veš tisto, ko te šefica »pošlje« na porodniško?

Pred dvema mesecema sem imela rojstni dan. Ker sem bila ravno tiste dni doma in otroci še na morju, sem si dala duška s peko in tudi v službo prinesla nekaj kosov torte. Šefica mi je veselo čestitala in nedvoumno zaželela srečo še pri tretjem otroku1. Malo v zadregi2, sem jo opomnila, naj pazi, kaj si želi, ker bo treba potem porodniško nadomeščat. Brez pomisleka je dogovorila, da to se bo že zrihtalo, brez otrok pa ne bo svetle prihodnosti!

In prav ima! Kdo bo poskrbel za prihodnost, če ne bo otrok? Vsi so glasni, kako je je treba skrbeti za pokojnine, ustvariti pogoje za mlade družine, razvoj otrok in tako naprej in tako nazaj… predvsem nazaj. Velikokrat in definitivno ob vsaki novici o spremembah sistemov v naši državi se vprašam, koga imajo za norca?!?

Pa pustimo politiko in (nemogoče) pogoje za ustvarjanje družine. Hotela sem povedati, da sem izredno vesela, da so še ljudje, ki so veseli naraščaja in ga celo spodbujajo. Še toliko bolj, ko je govora o šefih. Na srečo ni edina, je pa definitivno med redkimi. Saj ne, da imajo izbiro, so pa pogosto negativen vpliv na odločitve zaposlenih. Je že tako, da je služba precejšen faktor pri odločanju za otroke. Tudi pri meni je bila, a me je na srečo kmalu pamet srečala. Pa se kdo vpraša, kdo bo delal čez 30 let? Tudi takrat bo treba za penzije poskrbet!

  1. čeprav sem po drugem praktično skakala po glavi in prisegala, da je definitivno zadnji []
  2. noseča nisem bila, sem pa o tem razmišljala []
  • Share/Bookmark

Ribana…

24.10.2014 | Komentiraj

Razmišljam o imenih. Fantki… punčke… nima veze. Zabavno mi je iskati ideje in kombinacije. Čisto preveč slovenskih imen v tujih jeziki ne deluje in obratno tudi.

Ko sva iskala ime za Levčka, je bil spisek dolg. Naenkrat se mi je zabliskalo in občutek je bil »tisti pravi«. Pri Pikcu je bilo malo drugače, ni bilo »prebliska«, a mu ime na srečo zelo paše in smo z njim vsi zadovoljni.

Veste tisto nenapisano pravilo, da ženski v rodni dobi ali celo nosečki ne smete nikoli povedati svojega najljubšega imena? Velika verjetnost je, da ga bo zavestno ali nezavestno »ukradla«. Sama sem naredila to napako in na srečo Pikec ni bil Pikica. Želela bi jo namreč poimenovati Klara. Žal je ti ime zame za vedno »izgubljeno«, ker je sodelavka tako poimenovala hčerkico, ki na žalost vseh ni imela najbolj srečne usode. Ne samo zaradi nje, tudi zaradi sebe, ne bi mogla dati tega imena svoji hčerki. Druge izvedbe imena pa niso všeč dragemu.

Ravno pa sem dobila preblisk za ime za punčko… Ribana1 ! Why does it feel so right? Po nekaj minutah ponavljanja v glavi in na glas se spomnim, da ime poznam iz meni nadvse dragih romanov Karla Maya. Tako je bilo ime Winnetoujevi nesojeni ljubezni. Če se ne motim, je bila izvedba imena Ribanna.

Vse lepo in prav in čisto me je navdušilo! Potem pa sem pomislila, kako bi ga prebral povprečen Slovenec… recimo njen šolski učitelj… kako bi ga naglasili vi? Na mojo precejšnjo žalost, bi verjetno kaj hitro postala »ribana kaša« ali kaj podobnega :( No go torej.

  1. naglas je na prvem »a« []
  • Share/Bookmark

Smo odgovorni za tisto, kar pošiljamo naprej preko spleta? Anonimnost je super na forumih in podobno, pa tudi tukaj bi se dalo debatirati o odgovornosti. Kaj pa osebni e-mail? Kdaj je postalo vseeno, kaj pošiljamo naprej in komu?

V mislih imam verižna pisma v stilu »pošlji naprej, sicer…«. V teh treh pikicah praviloma kdo zboli, umre, ali vsaj izgubi službo in/ali vse, kar mu je bilo pri srcu. Kaj je razlog, da se to pošlje naprej? Vraževernost? Si samo ovca, ki slepo sledi navodilom in čredi? Zabava zagotovo ni!

Če si ovca, ti pač ni pomoči, ampak mene prosim pusti pri miru. Če si vraževeren… razmisli, ali želiš prijatelju dilemo, komu poslati v bistvu grožnjo, če ne bo nadlegoval naprej svojih prijateljev. Če v pismo ne verjameš, zakaj ga pošiljaš naprej?

Že leta nazaj sem nehala posredovati tovrstna verižna pisma1. Vse prijatelje, ki so mi jih pošiljali pa sem prosila, naj mi jih ne pošiljajo več. Malček sem le vraževerna in nekaj premagovanja je potrebnega, da tako sporočilo ignoriram.

Nekaj časa je pomagalo… nedavno pa spet e-mail! Tokrat se je začel s stavkom, da je revežu, ki je pismo prezrl, zato umrl otrok. Večino2 mam vsaj malo strese ob misli na zlo, ki bi se pripetilo njenemu otroku. Tokrat mi je pa res »malo dvignilo pisker« in sem pošiljateljici odgovorila… 20x3 in s ponovno4, tokrat bolj ostro prošnjo, naj mi takih sporočil ne posreduje več. In zdaj sem jaz tista čudna, ker v ta pisma verjamem in ji odgovarjam »neumnosti«… When EXACTLY did this become MY fault?!?

Pošteno se zamislite vsi, ki taka posredovanja odobravate… brez vas takih sporočil ne bi bilo. Bilo bi malo manj spama in definitvno nekaj skrbi manj. Napišite prijateljem raje oseben mail5 in jim polepšajte dan, namesto da kot stroji posredujete smeti, ki jih kvečjemu obremenjujejo. In zakaj? Ker kao ne verjamete, ampak imate minuto preveč časa? In pomislite… kaj, če se prejemniku VAŠEGA sporočila res kaj slabega zgodi? Boste res popolnoma mirno zvečer zaspali? Prejemnik definitivno ne bo.

  1. izjema so trikrat na leto kakšen vic, dober nasvet, ali lepe misli []
  2. če ne kar vse []
  3. kot je bilo potrebno sporočilo poslati naprej []
  4. najmanj peto []
  5. ali vsaj forwardirajte kaj bolj prijetnega []
  • Share/Bookmark

Kdaj ste s svojega kolesa sneli pomožna koleščka? Jaz se spomnim, da sem se smela že sama vozit po soseski, torej sem bila vsaj blizu osnovne šole. Zdaj pa vidim malčke, ki so komaj dobro shodili, pa že šibajo na kolesu brez pomoči! No, vidim tudi take, kot sem bila jaz.

Pri svojih mladičkih sem ubrala drug pristop. Levček je najprej dobil poganjalčka. Sicer pretežkega, ker sta ga kupovala teta in stric in nisem hotela biti vsiljiva pri izbiranju. Moja izbira bi bila sicer še enkrat dražja, a za Levčka1 veliko bolj primerna… a o tem kdaj drugič. Torej, mali je bil star okrog 21 mesecev, ko je navdušeno začel trenirati. Ustrezno njegovemu značaju »poglej in kliči mamo na pomoč«, smo že skoraj obupali, ko je dva meseca po drugem rojstnem dnevu le speljal. Potem pa je šlo kot blisk čez drn in strn!

Kmalu je bil dovolj velik za pravo kolo… a kakšno? Tečna mami nisem pustila, da predstavimo kolo s pomožnimi koleščki. Raje še malo počakajmo in smo se vmes naučili voziti še skiro. Ko je skopnel prvi sneg, pa je Levček vedno pogosteje spraševal po kolesu. Dedi je šel v akcijo! Ob pogledu na kolo so se Levčku zagnali vsi sistemi in prižgale lučke v očeh. Isti večer je babi poročala, da se vozi sam! Star je bil tri leta in pol.

Pikec je zdaj star 21 mesecev in počasi a vztrajno trenira na poganjalčku. Ritka še ni na sedežu, a pri njegovem značaju »poskušaj, dokler ne uspeš«, bo zvozil prej kot veliki bratec. Skiro (s tremi koleščki) pa šiba že dober mesec.

Kaj hočem povedati? Ne podcenjujmo malčkov! Zmožni so več, kot si mislijo sami in definitivno več, kot si mislimo odrasli :)

  1. in moje roke []
  • Share/Bookmark

Danes se gremo osnove bontona v službenem kolektivu.

Med mojo porodniško odsotnostjo so se očitno spremenila nenapisana pravila za uporabo službene čajne kuhinje. Vedno sta sicer bila rezervirana dva termina za kavico in v navadi je bilo, da so vsi, ki so jo pili, tudi prispevali v skupno blagajno. Ker že tako redko pijem turško kavo, nisem navdušena nad najcenejšo in še v nosečnosti mi je ogabno smrdela, se pač temu ritualu nisem pridruževala. Sem pa vseeno zašla v kuhinjo, spila čaj ali kozarec vode in vse je nekako potekalo v skupinskem duhu. Pustimo ob strani trače, ki so marsikatero tako druženje naredili prav naporno.

Tudi marsikateri rojstni dan in novo rojstvo se je praznovalo skupaj. Praviloma se je vsem sodelavcem (ca. 40) poslal mail. Takrat nas je bila polna kuhinja in hodnik. Vedno se je prispevalo za darilce in vse skupaj je bilo kljub gužvi kar prijetno druženje. Pa tudi manjša srečanja so bila, a redko neprijetna za naključnega padalca, ki je nepovabljen zašel v kuhinjo od nepravem času. Tudi za svoj 30. rojstni dan, ki je slučajno sovpadal z odhodom na porodniško, sem na svojo željo in nekakšen občutek obveze pogostila vse ta dan prisotne.

Odkar sem se vrnila s porodniške, pa opažam bistveno drugačno vzdušje. Skupine »kofetarjev« so se razdelile. Naključni »padalci« se obvezno počutimo neprijetno in nezaželjeno. Vse prej kot izjema so praznovanja, za katera priprave je na hodniku nemogoče spregledati. Če si drznež po kakšno malenkost v kuhinjo1, pa se počutiš kot slon v trgovini s porcelanom! Vsi pulti so založeni z dobrotami, prisotni pa te bebavo gledajo ali kar ignorirajo. Da presekaš trenutek, prijazno vprašaš, ali ima morda kdo praznuje. Praviloma se slavljenec hladno javi, včasih pa le odgovori, da se je praznoval (anonimni) rojstni dan. Da bi kdo ponudil piškot? Saj smo v krizi!

Mene bi bilo najmanj sram, da okupiram kuhinjo, ki naj bi bila na voljo vsem, v najbolj frekventnem terminu in naključnim mimoidočim niti ne ponudim kosa salame ali kolačka! Pa da ne bo pomote… po koncu takega praznovanja praviloma nosijo iz kuhinje polne pladnje ostankov, ali pa tu ostanejo na pultu do naslednjega dne, ko so dobri samo še za v smeti. Mene so učili, da se spodobi ponuditi vsem ali pa stvari organizirati bolj diskretno. Nenazadnje… če imam na mizi poln krožnik kolačev, ki sem jih prinesla zase in najbližje sodelavke in nekdo pride nenapovedano v pisarno, se tudi spodobi ponuditi.

Kdo je torej tu nor oz. nevzgojen?

  1. včasih se je težko izogniti, saj lahko vse skupaj traja tudi 3 ure in to v času malice []
  • Share/Bookmark

Najbrž ni samo stereotip, ampak že kar dejstvo, da so Američani precej »omejeni« na svojo najdražjo Ameriko. Domoljubnost… ok… tudi pri naših sosedih Hrvatih se zelo izrazita, pa kje drugje tudi. Težava se potencialno pojavi, ko dobesedno ne vidiš več čez mejo1.

Za zamisliti se je, ko na zemljevidu skoraj ne najdeš Evrope. Smešno je, ko prodajalec v trafiki na Floridi prepozna Slovenijo v povezavi z Zahović-em. Žalostno je, ko te nekdo2 20 let po osamosvojitvi Slovenije vpraša, če imamo pri nas kaj za jest – da ne bo pomote, bilo je pred krizo in se nanašalo na vojno v Bosni in Kosovu. Zelo žalostno pa je, da nekdo, čigar stari starši so se preselili iz Slovenije3, ni bil še nikoli v Sloveniji.

To, da veliko Američanov ne zna govoriti nič razen amerikanščine4, je še skoraj razumljivo, saj jim niti ni treba. To, da se vtikajo v vse okoli sebe, vse vedno najbolje in so na splošno izredno glasni… to imajo najbrž že v genih. V njihovem svetu – kljub globalizaciji in internetu – so ZDA središče ploščatega sveta. Vse drugo je na obrobju in potem padeš dol.

Nič od tega jim v bistvu ne moreš zameriti in nič od tega ne pomeni, da so slabi ljudje. Mi je pa precej jasno, kako se ta »tradicija« nadaljuje, ko petletna Američanka, ki je sicer celo življenje živela v tujini, pred potjo »domov« navdušeno razlaga »They have EEEEVERYTHING in America!«.

  1. vojne za nafto in »svetovni mir« na stran []
  2. ki je celo potoval izven ZDA []
  3. in ima dovolj sredstev []
  4. namenoma nisem napisala  angleščina []
  • Share/Bookmark

Za nami je doooolga neprespana noc! Včerajšnja mi je vlila lažno upanje in poleg (še več) pomanjkanja spanca me mori misel, kako dolgo bo to še trajalo.
Pa se vrnimo 36 ur nazaj… Bil je lep dan1 in preživeli smo ga v idiličnem vinogradu ob gozdu. Levček je kot ponavadi najbolj užival v raziskovanju in metanju stvari. Ko ni bilo pri roki nobene žoge, je čez ograjo balkončka poletela duda. Ni bilo prvič, da je svojo oboževano relikvijo uporabil kot letalo. Amapk tokrat je bilo nekaj drugače…
Oči in mami že tedne prežita na primerno priložnost, kako se znebiti prežvekovanega cuclja! Ga bomo dali dojenčku? Vrgli ribicam? Ni šanse, da se bo prostovoljno ločil od svoje prve odvisnosti. Ga bo pojedla najljubša plišasta živalica? Nekako nisem imela srca vnesti spor v tako dobro prijateljstvo. Poleg tega je moral biti pravi trenutek… Ne pred nočjo pri babici, ne pred daljšim potovanjem ali dopustom, menjavo vrtca, prihodom bratca ali med boleznijo. In tokrat je bil čas kot naročen! Dudo je pobral in odnesel gozdni Škratek! Ok, če Levček zboli, bo duda morda čudežno prispela po pošti :p
Po relativno blagem protestu med vožnjo, se je Levček ponoči zbudil le enkrat. Tudi zjutraj in čez dan lahko vprašanja po dudi preštejem na prste ene roke. To noč pa je bilo drugače :( Močno močno upam, da bo kmalu minilo… Kako dolgo pa lahko traja?!?

  1. če izvzamemo nekaj ploh proti koncu dneva []
  • Share/Bookmark

Ali se vam ne zdi? Življenje je toliko lažje, če selektivno oddajaš informacije, včasih kakšno prirediš ali pa se čisto čisto majčkeno kar zlažeš. Nič zato, če koga zato prizadeneš in odtujiš… pri večini boš vseeno izpadel boljši. Ali pač?

Kako dolgo lahko to traja? Najbrž odvisno od spretnosti manipulatorja in seveda naivnosti sogovornika. Se mi pa zdi, da nekaterim nikoli ne »potegne« in bodo posameznikom vedno slepo verjeli. Samo nasmehnem se lahko, ko gre to slepo zaupanje mimo nedvoumnih dokazov in vsake zdrave logike. Kadar so prizadeti moji bližnji, pa mi tudi do nasmeha ni več.

In kaj lahko sploh naredim? Če gre za znance, sodelavce, t.i. prijatelje se jim odpovem oz. vsaj po najboljših močeh izogibam. Kaj pa, če gre za bolj ali manj bližnje sorodnike, žlahto? Kaj če bodo zaradi moje reakcije prizadeti še drugi? Ali pa bom ravno tako obvarovala najbližje pred slabim vplivom in  novimi razočaranji? Ali lahko naivneža obsojam, ker verjame lažem in spletkam? Ali je prav, da ga v dobri veri, da nekoga drugega ščitim, »kaznujem«? Ne vem…

Kot tudi ne vem in ne razumem, kaj imajo manipulatorji zgolj od škode drugih. Ali gre za neko perverzno zadovoljstvo? Jih tako prekleto vzburja, da skregajo ljudi med seboj? Ali pa si tako ližejo rane, ker se sami ne morejo vklopiti in če ne gre njim, naj tudi drugim ne gre? Ne vem, ne morem se vživeti v tako razmišljanje…

  • Share/Bookmark

Nekaj dni po začetku vrtca je postalo jasno, da se Levček izredno navdušuje nad otroško kuhinjo. Če je prej nismo kupili, ker »to pa že ni za fante«, se je takrat znašla na vrhu seznama.

Iskanje po naših trgovinah me je spravljalo v obup… Zelo draga plastik-fantastik ali svinjsko draga lesena. Kako naj se človek tukaj odloči? Cene so res nenormalne in včasih se mi je zazdelo, da bi ceneje dobila pravo kuhinjo, kot pa otroško. Na srečo nas je tudi tokrat rešila Ikea! Trpežna lesena kuhinja, preverjena v vrtcu na ca. 12ih nadobudnežih naenkrat. Cena? Še vedno visoka, če gledamo absolutno. Pri relativni primerjavi pa se človek malo pomiri. Hiter pogled na internet in ugotovitev, da je v Italiji približno 30 eur cenejša kot v Avstriji! Dodamo še očka, ki se dobre volje pelje mimo najbližje italijanske lokacije in kuhinja zvečer že stoji. Kako so se Levčku zaiskrile oči… neprecenljivo!

Očka seveda ni pozabil niti na obvezno opremo: posoda in plišasta živila. Posoda je čisto prava kovinska. Sadje, zelenjava, narezek in ribja plošča pa ti skoraj privabijo slino v usta. Desertni krožnik smo preskočili, ker je Levček alergičen na jajca. Izbira dodatkov se tukaj seveda ne konča, pač pa se je naš proračun za ta namen. Sicer ugotavljam, da si bo kmalu treba omisliti še kakšne krožničke, skodelice in žličke.

Od prvega dne se Levček torej izredno zabava ob »kuhanju«. Včeraj mi je nadvse zagreto skuhal večerjo. Na meniju je bila juhica iz pora, gobice, česna in kumarice. Se ne sliši okusno? Tokrat je preskočil prilogo iz lesenih kock, za kar so mu bili moji zobje neskončno hvaležni ;)

In kaj je bilo včeraj novega? Po navadi je »jed« prinesel n odhitel nazaj za štedilnik. Včeraj pa potrpežljivo počakal, da sem vsak kos zelenjave tudi »pojedla«. Očitno ga skrbi, da bratec ne bi dobil dovolj vitaminčkov :P Pri česnu pa je hitro odhitel nazaj in roko na srce, samega česna nikoli nisem marala zobati. A mali kuhar se je obrnil, me strogo pogledal, pokazal s prstom na česen v moji roki in vzpodbudno rekel »mam mam«! Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem med smehom »ham ham« še česen? Zadovoljno se je obrnil nazaj h kuhinji in se posvetil naslednji jedi1.

  1. obetale so se kocke, zato sva hitro zamenjala igro []
  • Share/Bookmark

Hm… o naslovu še malo razmišljam. Mogoče deluje malo sarkastično, ampak zagotavljam, da ni mišljen niti najmanj žaljivo. Samo »prva žoga«, ki mi je padla na pamet.

Danes sem na poti v službo v ujela pogovor dveh prijateljic »zrelih« let v kafiču. Ker sta se ravno poslavljali, sta bili malo bolj glasni in druženje zaključili s stavkom »Danes gremo žurat!«

Nehote sem pomislila, le kakšno je njihovo razumevanje »žura«? Če jaz pri še-ne-30-ih padem v posteljo najkasneje ob desetih in me ne zbudi niti potres1, kako presneto bodo pa one žurale?!?

Pa sem se hitro spomnila svojih staršev. Odkar sva z bratom »odrasla«, pa tudi že kako leto prej, se redno dobivajo s prijatelji in ta druženja vključujejo vse od pogovora, piva, plesa, smučanja, jadranja… Nemalokrat se tudi zavlečejo do jutranjih ur. Ravno včeraj so šli »v life« v mesto in od jutra zaman kličem mamo v pisarno. Pri vsem tem je zanimivo, da je ravno najstarejši član2 njihove družbe najbolj živahen plesalec in duša zabave. Ko mladina popada, se on vrti na plesišču, kot da mu brada ni že davno osivela.

Torej leta ne pomenijo nič! Samo zato, ker »mladi« kot »žur« razumemo pijančevanje in divjanje ob veliko preglasni glasbi3, to ne pomeni, da se prejšnje generacije s kurami zavlečejo pod dekico in masirajo boleče sklepe. In tudi mi, onemogli in neprespani mladi starši, bomo čez nekaj let spet pri močeh4 in si privoščili kakšno živahno noč… Upanje umre zadnje :)

  1. pač pa zelo učinkovito Levčkov jok []
  2. se mi zdi, da je pred kratkim praznoval okroglih 7-0 []
  3. če ropotanju dandanes sploh še lahko rečemo glasba []
  4. beri: spočiti in naspani []
  • Share/Bookmark

  • Koledar

    Marec 2017
    P T S Č P S N
    « Okt    
     12345
    6789101112
    13141516171819
    20212223242526
    2728293031  
  • Kategorije

  • Arhiv